V sredo, 27. maja je v Pritličju potekal pogovor Starostne politike v Sloveniji med neoliberalizmom in socialno pravičnostjo, pri katerem so sodelovali zaslužna profesorica sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Tanja Rener, ekonomist in državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Igor Feketija, ter sociologinja in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Majda Hrženjak.
Razpravljavci so na starostne politike v Sloveniji pogledali skozi prizmo Neoliberalizacije starosti, knjige angleškega analitika in gostujočega profesorja na znameniti Ekonomski fakulteti Univerze v Londonu (London School of Economics) Johna Macnicola, ki smo jo lansko leto dobili v slovenskem jeziku.
Moderator pogovora dr. Otto Gerdina je uvodno nakazal, kako so se v preteklih desetletjih diskurzivni premiki – na primer govor o »prevelikih stroških staranja«, »nevzdržnih pokojninah« ali »lenih upokojencih« – prevedli v konkretne politike: zaostrovanje pogojev za upokojitev, dvig upokojitvene starosti, krčenje univerzalnosti pravic in prenos odgovornosti na posameznike in zasebne trge.
Razprava se je nadaljevala z vlogo medijev, ki so pri prenašanju teh idej v javnost pogosto premalo kritični. Dr. Rener je kot primer navedla, da je leta 2012 vlada neprestano ponavljala, da je treba dvigniti upokojitveno starost. V spominu ji je ostalo, da so se vladni viri pogosto sklicevali na to, da ima Švedska že vrsto let upokojitveno starost postavljeno na 67 let, čemur je tudi sama verjela, saj je o tem brala v kredibilnih javnih medijih. Nato pa je bila zelo začudena na neki mednarodni konferenci, kjer so ji kolegice in kolegi iz skandinavskih držav pripovedovali, da to sploh ne drži. »Recimo ta hip je na Švedskem upokojitvena starost 63 let in takrat, ko so nam pripovedovali, da je 67, je bila 60 oziroma 61 let. Se pravi, gre za neke bolj zapletene reči, kakor so nam jih pripovedovali. Ljudje se lahko na Švedskem upokojijo pri 61. letu, vendar imajo dobre bonitete, če delajo do 67. leta. Mi pa smo imeli pol-informacijo, ki je skorajda dezinformacija.«
Dr. Majda Hrženjak je prav tako izpostavila, da pri pokojninski reformi ne moremo mimo političnega diskurza, ki se širi po celi družbi in razume staranje prebivalstva kot breme, kot grožnjo za javne finance.
Na vprašanje, kje so neoliberalne sile vstopale v pripravo zadnje pokojninske reforme je gospod Feketija izpostavil tako imenovan načrt za okrevanje in odpornost in pojasnil, da je bilo v samem socialnem dialogu teh teženj manj, čeprav so se tudi pojavljale, denimo ko so delodajalci večkrat predlagali podaljšanje pokojninske dobe na 42 ali celo 45 let.
Med izrazito neoliberalnimi vidiki zadnje pokojninske reforme in zakona o dolgotrajni oskrbi je dr. Hrženjak poudarila podaljšanje referenčnega obdobja za izračun pokojnine, saj prestavi poudarek iz solidarnostnega na ekonomski zavarovalniški princip, kjer je ekonomska varnost v starosti povezana z tržno uspešnostjo posameznika. V povezavi z zakonom dolgotrajne oskrbe je dodala, da je bila precej podvržena neoliberalni logiki predvsem organizacija dolgotrajne oskrbe v praksi. Pravice so z zakonom formalno urejene, ampak v praksi so pa ljudje usmerjeni v nizke denarne prejemke in v samoorganizacijo oskrbe, je bila kritična. S tem je dolgotrajna oskrba nekako usmerjena nazaj v družino in na trg v Sloveniji, ter seveda v sivo ekonomijo.
Razprava se je nadaljevala z mislijo, da starost pride na koncu življenja, kar pomeni, da se takrat izrazijo vse predhodne neenakosti. Gospod Feketija je denimo anomalije pri višini pokojnin označil kot odraz »marsičesa, kar ne štima prej«: neenakosti med moškimi in ženskami, neplačanega ženskega dela, prekarnega dela, zaradi česar lahko reševanje teh težav znotraj pokojninskega sistema nehote zmanjša pritisk na to, da se probleme odpravlja tam, kjer nastanejo.
Na koncu pogovora se ni bilo mogoče izogniti aktualnemu interventnemu zakonu za razvoj Slovenije, v zvezi s katerim je dr. Rener izpostavila predvideno možnost prejemanja polne pokojnine ob polni zaposlitvi, kar utegne, ob pomanjkanju primernih zaposlitev za starejše ljudi, predvsem povečati (malo drugačno) rezervno armado dela in odpreti vrata novemu poglavju neoliberalizacije starosti.
Celotenemu pogovoru lahko prisluhnete na tej povezavi.
