Z javno predstavitvijo rezultatov in okroglo mizo »Kariera brez letnice: od predsodkov do produktivnosti« se je 5. junija zaključil večmesečni študentski projekt »Mladizem, starizem in medgeneracijsko povezovanje na poti do dela.« Projekt, je potekal v okviru razpisa Problemsko učenje študentov v delovno okolje: gospodarstvo, negospodarstvo in neprofitni sektor v lokalnem/regionalnem okolju 2024-2027 (PUŠ v delovno okolje 2024-2027), ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+)
Predstavnika študentske ekipe, David Pučko in Iva Špilak, sta uvodoma nagovorila publiko in ji predstavila problematiko starostne diskriminacije na začetku starostnega spektra – mladizem. Pozornost javnosti sta usmerila v diskriminatorno vedenje do mladih, ki nanje najpogosteje preti v sferi dela, kjer se jih označuje za lene, nekompetentne, neizkušene oziroma enostavno »za nekaj manj«. Poudarila sta, da je pomembno tudi zavedanje, da diskriminacija na podlagi starosti ni enodimenzionalni pojav, ki bi se odvijal v balončku, temveč je košček sestavljanke različnih -izmov, ki predstavljajo kompleksno sliko sodobne družbe.
Kljub številnim negativnim posledicam in občutkom, ki jih v posameznikovo življenje vnaša starostna diskriminacija, pa mladi ne ostajajo pasivne žrtve. Svoje strategije soočanja opišejo kot preudarne in strateške: sprva ohranjajo distanco ali pa problem sprevržejo v šalo, ob ponavljajočih se situacijah pa se z diskriminacijo soočijo neposredno – bodisi z dokazovanjem svojih sposobnosti bodisi z jasnim izražanjem nestrinjanja in informiranjem o nepravični obravnavi.
Udeleženke in udeležence fokusnih skupin je zaznamoval optimističen pogled v prihodnost, saj so poudarjali, da obstaja prostor za izboljšave in napredek. Kot ključ za izboljšanje situacije pa vidijo predvsem v izobraževanju in medgeneracijskem povezovanju.
Po izčrpni in nadvse informativni predstavitvi se je mikrofon preselil v roke še ene izmed študentk v projektu, Staše Kolar, moderatorke okrogle mize, ki je k pogovoru povabila tri strokovnjakinje in strokovnjaka iz različnih področij. Z njihovo pomočjo so študentke in študenti dobljene rezultate iz raziskave podkrepili in dopolnili s primeri iz prakse.
Starizem, razumljen kot starostna diskriminacija, ki izhaja iz predsodkov ene starostne skupine do druge, je definiral že Butler leta 1969. Mladizem, kot en del znotraj starostnega spektra, v današnjem času ostaja skrit in ne pretirano raziskan. Kljub temu je dr. Mirjana Ule opozorila, da ne glede na to, da je izraz mladizma v svetovnem in še posebej slovenskem prostoru nov, ta obstaja že od časa 2. svetovne vojne, ko je prišlo do diferenciacije mladine kot svoje, edinstvene družbene skupine. Izpostavila je, da je bil prav znanstveni kader tisti, ki je stereotipizacijo in tvorjenje predsodkov do mladih poglobil in razširil, kar dobro prikazuje trditev Stuarta Halla, ki je mladost označil za obdobje nereda in kaosa.
Četudi ni povsem jasno, kdaj sta se je v javnosti začeli pojavljati starostna diskriminacija in diskriminacija mladih, lahko z gotovostjo trdimo, da gre za resen družbeni problem. Od Zagovornika načela enakosti, katerega Urad je na okrogli mizi zastopal Mitja Blažič, smo izvedeli, da je 15 % posameznikov v javnomnenjski raziskavi, izvedeni leta 2020, zatrdilo, da so bili žrtev diskriminacije na podlagi starosti. Že 15 % delež, ki ga je prikazal reprezentativni vzorec, ni zanemarljiv, a se je treba zavedati, da mladizma ne moramo obravnavati le kot enodimenzionalnega pojava, saj se ta pogosto prepleta z drugimi -izmi. Pogosto se pojavi intersekcijska diskriminacija med spolom in starostjo.
Diskriminacijo ljudje najpogosteje občutijo na delovnem mestu, kar se je izkazalo tudi za starostno diskriminacijo. Mojca Žerak iz Sindikata mladi plus se že vrsto let posveča prav pravicam mladih delavcev, študentov in dijakov. V času svojega delovanja se je seznanila s številnimi nepravičnostmi in diskriminatornim vedenjem, ki nad mladimi preti v delovnem okolju. Kot pogosto kršitev je izpostavila neplačano uvajanje, kot največji problem pri naslavljanju pa nepripravljenost sodelovanja pri izboljšanju sistema s strani delodajalcev, ki svojo napako prepogosto zanikajo.
Imamo torej velik družbeni problem, a kako se z njim soočiti? Na to nam je odgovor ponudila soustanoviteljica in direktorica podjetja Simbioza Genesis, Ana Pleško, ki meni, da so informiranje, izobraževanje in medgeneracijsko povezovanje ključni za boljšo in bolj vključujočo prihodnost. S programom Simbioza, ki združuje vse starostne skupine, od vrtčevskih otrok pa do 110-letnice, naslavljajo vse generacije in spodbujajo njihovo medsebojno komunikacijo ter druženje. S pomočjo številnih projektov delijo idejo, da sicer obstajajo razlike med generacijami, a je kljub tem razlikam mogoče uspešno sodelovanje. Dr. Ule je dodala, da je delo na mezo nivoju, ki ga je predstavila direktorice Simbioze, sicer izredno pomembno, a ne zadostno, če ne prihaja do sprememb tudi na makro nivoju.
Z modrimi mislimi strokovnjakinj in strokovnjaka in pomembnimi izsledki večmesečne študentske raziskave zaključujemo projekt »Mladizem, starizem in medgeneracijsko sodelovanje na poti do dela,« za katerega verjamemo, da zapolnjuje veliko vrzel, ki je prisotna v akademskem in javnem diskurzu.
Besedilo je pripravila Staša Kolar.
