V razpravi na okrogli mizi, ki je potekala v četrtek, 12. aprila 2018 v bralnici Centra kulture Španski borci je Frančiška Ćetković, predsednica sindikata upokojencev najprej povedala, da se upokojenci ne strinjajo z zamislijo, da bi vsi imeli neke minimalne pokojnine, in če bi želeli več, bi morali vplačevati v tako imenovani drugi steber. Spraševala se je, kako bodo doplačevali tisti z mizernimi plačami, ko še do konca meseca običajno komaj speljejo. Tak predlog je po njenem mnenju predvsem v korist zavarovalnic. Nedvoumno je poudarila, da univerzalni temeljni dohodek ne more in ne sme nadomestiti pokojnin in da se sindikat upokojencev zavzema za ohranitev socialne države.
Na vprašanje, ali bi morali študentje dobivati enak univerzalni temeljni dohodek kot upokojenci ali zaposleni, je Tinca Lukan iz študentskega društva Socioklub nedvoumno pritrdila. Glede na najpogosteje omenjeno številko 300 evrov je menila, da je sprejemljiva, če gre le za dodatek obstoječim ugodnostim in spodbudam, kot so študentski boni, štipendije, popusti pri javnem prevozu in nastanitvah, sicer pa ne. In dodala, da študentje ne pristajajo na uravnilovko, saj imajo različne skupine še kako različne potrebe in jih ne moremo vseh obravnavati enako.
Dr. Urban Boljka, raziskovalec z Inštituta za socialno varstvo, je opozoril, da v ‘novi UTD družbi’ po definiciji nihče ne bi smel biti na slabšem kot je sedaj. In dodal, da je ena temeljnih dilem glede uvajanja UTD prav v tem, da bi pri UTD vsi dobivali enako, pokojnine pa so določene s kontributivnostjo. Drugače rečeno, UTD zagotavlja enake možnosti za vso populacijo, pokojnine pa so posledica plačanih prispevkov in s tem položaja posameznika.
Predstavnici študentov in upokojencev sta se popolnoma strinjali, da UTD ne more nadomestiti brezplačnega šolstva, zdravstva, socialnega varstva, jih pa lahko ogrozi.
Dr. Boljka je poudaril pomen UTD glede do zdaj neplačanega dela neformalnih oskrbovalcev, gospodinj, … Po njegovih besedah so neformalni oskrbovalci zelo prezrta družbena skupina (Ćetković je omenila, da bi po predlogu zakonske novele neformalni oskrbovalci starih dobivali denarno nadomestilo) in da bi morali preprečiti odvisnost posameznika predvsem od družine, kar pomeni poskrbeti za več in boljše institucije za oskrbo. In omenil ključno razmerje med svobodo in enakostjo, drugače rečeno, med filozofijo teorije štarta, kjer imajo vsi enake začetne pogoje, potem pa se zaradi zakonitosti trga neenakosti znova povečajo, na eni strani, na drugi pa so prizadevanja za izboljšanje razmer za družbeno najbolj deprivilegirane. Po njegovih besedah UTD sicer pomaga sistemsko presegati ‘dvotretjinsko družbo’ (kjer je tretjina izločena s trga dela in s tem brez pravic, ki iz dela izvirajo), obenem pa je UTD recept za povečanje svobode, ker daje vsem priložnost. Se je pa strinjal s sogovornicama, da lahko pomeni grožnjo privatizacije šolstva in zdravstva. Glede pobudnikov meni, da to niso zgolj politična levica (ki zagovarja enakost) in sindikati (ki se zavzemajo za ohranjanje statusa quo). Prepričan je, da se bo UTD uveljavil, ko bo kapital spoznal, da je nujen za obstoj kapitalizma. Dokler bo sistem deloval brez UTD, se ta ne bo kazal kot resna alternativa sedanjim distributivnim politikam.
Proti koncu je Ćetković odločno povedala, da se bo redistribucija bogastva morala zgoditi, da podpira uvedbo novih davkov (na nepremičnine, vrednostne papirje, finančne špekulacije, dedovanje, …), sedanji sistem pa zgolj promovira dobičke.
Dr. Boljka je omenil še eno temo. Ob UTD se po navadi začnejo diskusije, da bo brezpogojni prejemek zniževal motivacijo za delo, podpiral lenobo. Ob tem vedno govorimo o brezdelnih revnih, nikoli pa o brezdelnih bogatih. Ti so nekako samoumevno upravičeni do dohodkov, ki jih prejemajo, čeprav najbogatejši gotovo niso prišli do bogastva samo z delom. Obenem je pogosta trditev, da so revni sami krivi za svojo revščino, perverzna.
Dejstvo je, da vsak vidi UTD po svoje, zato koalicija pritiska ne obstaja. V našem primeru se študenti in upokojenci niso ogrevali niti za podobne, kaj šele za enake rešitve. Skupine pritiska pa bi poleg moči in enotnosti morale biti za oblastnike na nek način nevarne, sicer bodo njihove zahteve izzvenele v prazno. Začelo bi se lahko tako, da bi eni podpirali zahteve drugih in obratno, kar pa za zdaj v razmerah potrošniškega individualizma ni prav verjetno. Ja, ko bodo upokojenci stavkali proti plačljivemu študiju, in ko bodo študenti zahtevali dostojnejše pokojnine ali krajšo delovno dobo (kar bi tako in tako moralo biti v njihovo korist).
Zato lahko pričakujemo, da se bodo oblastniki lotevali UTD s stališča, da si mora vsak s plačanim delom zagotoviti dostojen obstoj, kar je za državo in delodajalce najceneje. Ob tem se pozablja, pozabili so tudi vsi trije sogovorniki, da se neenakost začne že precej pred študijem in da se po upokojitvi akumulira. Da je skratka ves življenjski potek tisti, ki je določen, ko se rodiš revnim ali bogatim, vmes pa je seveda nekaj izjem, ki so uspele med tema poloma prestopiti na drugo stran.
