Na mednarodni dan starejših, v torek 1. oktobra 2024, smo v Cankarjevem domu z zaslužno profesorico dr. Mirjano N. Ule, docentko dr. Metko Mencin in višjim znanstvenem sodelavcem dr. Damirjem Josipovičem govorili o temah, ki jih je pred več kot petdesetimi leti izpostavila Simone de Beauvoir v svojem eseju Starost.
Čeprav pisateljica že v prvem delu knjige pojasni, da je starost utišana in potlačena tema, sramotna skrivnost, o kateri je za mnoge neprimerno pisati in govoriti ter dokumentira razmere, v katerih so se skozi zgodovino znašli stari ljudje, kako so jih doživljali in se z njimi spopadali, pa predvsem v drugem delu ruši veliko tabujev o starosti, kjer opisuje osuplost literatov, pesnikov, slikarjev in skladateljev nad lastnim staranjem, njihovim doživljanjem časa, telesa, drugih ljudi in sveta.
Moderator pogovora, dr. Otto Gerdina je uvodoma izpostavil, da najpomembnejša ugotovitev knjige nemara ni, da je stanje starih ljudi v današnji družbi zaskrbljujoče, temveč, da njihova beda zgolj opozarja na način na katerega se obravnava večino ljudi tako v mladih kot v srednjih letih. Za korak naprej, po Simone de Beauvoir, ne potrebujemo zgolj bolj radodarnih starostnih politik, višjih pokojnin, spodobnih bivanjskih razmer in kvalitetnejše organizacije prostega časa, temveč novo opredelitev ciljev, h katerim bomo kot družba stremeli in preko katerih bomo veliki večini ljudi v vseh starostnih obdobjih vrnili smisel.
Socialna psihologinja dr. Ule je izpostavila, da je starost pomembno področje raziskovanja, ker se v tem starostnem obdobju najbolj razpira družbeni prepad med bogatimi in revnimi, pa tudi med moškimi in ženskami, pri čemer se morda moški nekoliko težje sprijaznijo s prehodom v starost, ker izgubijo centralne družbene vloge, ženskam pa je težko predvsem, ker imajo nižje dohodke in so bolj obremenjene s skrbstvenim delom.
Demograf in socialni geograf dr. Josipovič, je dodal, da je Simone de Beauvoir razumela, da družbene neenakosti, tako spolne kot razredne, izvirajo iz lastništva. Pred neolitsko revolucijo, v času ko lastništva ni bilo in so rodovne skupnosti živele v podobno velikih skupinah kot današnji šimpanzi in bonobi, so bile tudi spolne neenakosti manjše. Dominantna vloga moškega se začne z lastninjenjem prostora.
V nadaljevanju pogovora so se dotaknili mantre, ki jo pogosto slišimo, da smo stari toliko, kolikor se stare počutimo. Socialna psihologinja dr. Mencin, je razložila, da Simone de Beauvoir s tem mitom opravi že na začetku knjige s tem, ko starost opredeli v odnosu med tem, kar sem za drugega in samozavedanjem, ki pa je spet posredovano preko drugega in družbenega konteksta.
Preden se soočimo s sodbo tega pogleda, si znake starosti na vse mogoče načine pojasnjujemo kot recimo posledico utrujenosti ali začasno bolezensko poslabšanje. To nas varuje, da se ne bi prepoznali kot stare.
Simone de Beauvoir govori o bolečini odkrivanja starosti in o nezmožnosti sprejemanja sebe kot starega človeka. In to govori z globokim razumevanjem tesnobe, nelagodja in strahu, ki ga vsaj tukaj in tam občutimo, ko se manj ali bolj jasno zavemo, da smo se znašli v okoliščinah, ko bomo postopoma izgubljali, kar nam je bilo ljubo.
Dr. Ule je izpostavila, da Simone de Beauvoir v knjigi potegne zelo povedno vzporednico med splošno sprejetim evfemizmom tretje življenjsko obdobje in tretjim svetom, pri čemer je tretje življenjsko obdobje tretji svet znotraj naše družbe.
Iz publike se je takoj postavilo vprašanje ali bi morali stare ljudi klicati starejši, na kar smo slišali enoznačen odgovor, da ne. Po mnenju dr. Mencin in dr. Ule, bomo več naredili za emancipacijo starosti, če bomo sami sebi priznali, da smo stari in to tudi ponosno povedali.
Zatem se je moderator dotaknil še aktualne problematike o ravnanju s starimi ljudmi v času pandemije in pri tem citiral misel Simone de Beauvoir, ki pravi, da se v usodi starih ljudi kažejo interesi, zmožnosti in vrednote celotne skupnosti. Dr. Mencin se je na to odzvala, da se je negativen družbeni odnos do starosti razkril že v tem, ko po prvem valu epidemije raje razglasili konec pandemije, kot da bi domovih starejših občanov uvedli kakšne ukrepe, ki bi pomagali v bodoče ščititi stanovalce. Dr. Josipovič pa je dodal, da je bilo zapiranje občin popolnoma neutemeljen ukrep, ki je izhajal iz pomanjkljivega poznavanja demografije in je kvečjemu vodilo v več smrti, kot manj.
Na koncu se je razvila živahna debata s publiko, ki se je zaključila s pozivom, da bi morali gojiti kulturo upora in se tako kot v Franciji upreti in stopiti v bran težko pridobljenim pravicam, ne pa da smo ob vsakem krčenju teh pravic tiho kot ovce.