V četrtek, 21. novembra 2024, je v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani potekala okrogla miza na temo, kako lahko z zagotavljanjem nujnih in zadostnih javnih storitev prispevamo k zmanjševanju družbenih neenakosti, okrepitvi ekonomske varnosti ter trajnostnemu razvoju. Dogodek, ki je bil organiziran v sodelovanju s Sekcijo za sociologijo časa, je združil tri ugledne strokovnjake: sociologa in socialnega delavca dr. Sreča Dragoša, sociologinjo in komunikologinjo dr. Sinjo Gerdina ter okoljskega in prostorskega sociologa Taja Zavodnika. Razpravo je moderiral dr. Otto Gerdina iz zavoda OPRO.
Dr. Srečo Dragoš je uvodoma osvetlil zgodovinski okvir socialnih politik v današnji Sloveniji in opozoril, da so bile v času socializma pogosto razumljene kot nepomembne, saj naj bi v brezrazredni družbi družbeni problemi, ki jih te politike naslavljajo, izginili. Izpostavil je, da bi morali obseg socialne države širiti, ne pa, da ga krčimo, saj ima krčenje negativne posledice ne zgolj za družbo ampak negativno vpliva tudi na gospodarsko rast. Pri tem je opozoril, da ima Slovenija danes na večini področij nizke davčne stopnje, kar se odraža v nezadostnem financiranju socialnih politik. Po njegovem mnenju bi dvig deleža BDP, namenjenega socialnim politikam, na raven evropskega povprečja rešil številne izzive, s katerimi se soočajo javne storitve, kot je na primer zdravstvo.
Dr. Sinja Gerdina je predstavila koncept socialnega marketinga kot učinkovitega orodja za spodbujanje družbenih sprememb in ustvarjanje bolj enakopravne ter trajnostne družbe. Posebej je poudarila potencial sprememb v prehranjevalnih navadah, ki lahko pomembno vplivajo na trajnostni razvoj, ter izpostavila, da je javni prevoz z vidika okolja najboljša rešitev za dnevno mobilnost. Ob tem je opozorila, da bo potrebno občutno izboljšati udobje in učinkovitost javnega prevoza, preden bodo ljudje pripravljeni opustiti osebne avtomobile.
Taj Zavodnik je kritično opozoril, da država danes prioritizira interese gospodarstva, šele nato pa izpolnjuje svojo odgovornost do ljudi. Poudaril je, da je na področju trajnostne mobilnosti težko doseči hitre spremembe, saj je bilo v preteklosti več desetletij vlaganj usmerjenih v razvoj cestne infrastrukture. Zaradi dolgoročnosti teh sprememb in politične neodločnosti se pogosto srečujemo s pomanjkanjem politične volje za potrebne spremembe. Prav tako je opozoril, da okoljske politike pogosto zanemarjajo družbeno pravičnost in uvajajo ukrepe, ki neenakosti le še poglabljajo. Kot primer je navedel subvencije za električna vozila, ki jih večina prebivalstva zaradi finančnih omejitev ne more izkoristiti.
Razprava je osvetlila nujnost tesnejšega povezovanja socialnih in trajnostnih politik, saj lahko le z večjimi vlaganji v javne storitve in vključevanjem vidika pravičnosti dosežemo družbeno enakost in trajnostni razvoj. Sodelujoči so se strinjali, da je za uresničitev teh ciljev ključna močnejša politična volja in ukrepi na vseh ravneh, od posameznikovega vedenja do sistemskih spodbud.
