V ponedeljek, 21. novembra 2022, je v knjižnici Otona Župančiča potekala okrogla miza na kateri so socialna psihologinja dr. Mirjana Ule, psihiater in psihoterapevt mag. Miran Možina, dr. med. in sociologinja dr. Sinja Čož razpravljali o vlogi smrti v vsakdanjem življenju.
Izhodišče okrogle mize je temeljilo na kulturnem kontekstu sodobnih zahodnih družb, v katerih so spodbujene individualizacija, kult mladosti, potrošnja, produktivnost, maksimiranje dobička itn. Vprašanja o koncu življenja se zaradi tega konteksta odriva v pozno starost. Kar nam prinaša navidezen občutek nesmrtnosti, ki nas brani pred realnostjo smrti, hkrati pa krepi tabu smrti, zaradi katerega smo ob soočenju s smrtjo pogosto izgubljeni in nemočni.
Uvodoma je Sinja Čož na kratko pojasnila, da kultura, religija in kasneje znanost predstavljajo načine za spoprijemanje s smrtjo na družbeni in individualni ravni. Na primer v katoliški veri smrt predstavlja prehod v posmrtno življenje, tj. nebesa. S sekularizacijo družbe in napredkom znanosti pa se smrt vedno bolj enači s koncem obstoja, zaradi česar se lahko strah pred smrtjo intenzivira.
Miran Možina je nato po Frommu pojasnil, kako prenehanje našega strahu pred smrtjo ne bi smel biti začetek priprave na smrt, ampak trajno prizadevanje, da zmanjšamo usmerjenost k imeti in povečamo usmerjenost k biti. Kar je v naši družbi, kjer prevladuje materialnost, težko doseči.
Z problematiziranjem kulturnega konteksta sodobnih zahodnih družb pri sprejemanju smrt je nadaljevala Mirjana Ule, kjer je primerjala nesprejemanje smrti primerjala z nesprejemanjem starosti. Naslonila se je na delo Starost Simone de Beauvoir, ki je zapisala, da je »med vsemi stvarnosti starost morda tista, v kateri kar najdlje v svojem življenju gojimo podobo, ki je nadvse abstraktna.« Pojasnila je, da so v sodobnem času predvsem cenjeni kumulativni procesi, to pomeni ugled, profit, tekmovanje. Pomembno nam je biti najboljši, imeti denar, bogastvo in ne, da bi bili boljši v odnosu z drugimi, sodelovanju, sočutnosti in tako naprej. V družbi, kjer moraš biti fit, dober, najboljši, kjer se cenita mladost in zdravje, je ukvarjanje z boleznijo, s smrtnostjo, s staranjem odrinjeno in tabuizirano.
Miran Možina je podrobneje razložil, da je lahko tabuizacija smrti za posameznika tragična, saj mu preprečuje, da bi si lahko razvil idejo o smrti, ki bi ga lahko poživljala. Če razmišljamo o tem, kaj nas zares dela žive so to štirje S-ji, s katerimi smo v vsakem trenutku soočeni: samota, smisel, svoboda in smrt. Pri samoti se zavemo, da smo v nekaterih stvareh sami, ampak ne nujno osamljeni. Smisel je nekaj kar moramo skozi življenje vedno znova iskati, saj ga lahko po poti izgubimo. Svoboda nas opominja, da se vse življenje odločamo kam gremo. Smrt pa je tisto, kar nas na koncu čaka vse.
V sklepnem delu pogovora so govorci problematizirali medicinski pogled na umiranje in smrt, ki trenutno nima prostora za človečnost, saj je tehnokratsko usmerjen v bolezen in zdravljenje oziroma podaljševanje življenja za vsako ceno. Kar je dobro usklajeno s prevladujočo kapitalistično logiko, ki sprevrača življenje in človeške odnose na razne kvantitete, na primer koliko časa živimo. Prav tako so bili zelo kritični do tega, kako smo se kot družba spopadli s pandemijo COVID-19, kjer so se sprejemali nečloveški ukrepi in so ljudje v bolnicah in socialno varstvenih ustanovah umirali sami, osamljeni. Vsi so bili razočarani nad tem, da kot družba pandemije nismo izkoristili za transformacijo družbe, njenega sistema in institucij ter izrazili zaskrbljenost nad prihodnostjo naše družbe.
Na koncu se je na podlagi vprašanj iz publike razvila debata o podaljševanju življenja preko znanstvenih prebojev za pomlajevanje in o cikličnosti življenja, ki izvira iz narave, od katere smo se ljudje morda preveč oddaljili. Moderator Otto Gerdina je odgovore govorcev na vprašanja občinstva povzel z mislijo iz filma Troja, kjer Ahil ugotavlja, da nam bogovi zavidajo smrtnost, saj ravno dejstvo, da smo minljivi, naredi vsak trenutek našega bivanja edinstven.
