Na včerajšnji okrogli mizi zavoda OPRO o Družbenih vezeh kot dejavniku zdravja in blaginje 11. 4. 2019 v Španskih borcih se je moderator Otto Gerdina pogovarjal z direktorico Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana Liljano Batič, raziskovalko na Mirovnem inštitutu dr. Majdo Hrženjak ter direktorico Doma starejših občanov Fužine Bojanko Genorio.
Otto Gerdina je v uvodu opozoril, da je že Aristotel nekoč zapisal, da je človek po naravi družbena žival, in da je tisti, ki ne živi v skupnosti in je sam sebi dovolj, lahko le zver ali bog. Ljudje smo družbena bitja, druge potrebujemo ne le zaradi družbenih in materialnih koristi temveč tudi za zadovoljevanje prirojene potrebe po pripadnosti. Znanstveniki pravijo, da je pripadnost in z njo povezan občutek varnosti univerzalni pojav, ki se skozi življenje spreminja: kot otroci smo navezani na mater, kot odrasli na partnerja. Če partnerja v starosti izgubimo nam največ pomeni stik z otroki in dobrimi prijatelji ali morda sosedi. Vpetost v močno in podporno socialno omrežje ne koristi le zdravju in dobremu počutju posameznika, temveč je dejavnik stabilnosti celotne družbe in vzdržnosti njenega sistema za zagotavljanje blaginje. Ta vpetost se lahko, ko nismo več popolnoma sposobni skrbeti zase, močno zmanjša.
Največje tveganje za izključenost iz socialnih omrežji je med zelo starimi. Kar pa ne pomeni, da so vzroki zanjo v sami starosti. Na starega človeka moramo vselej gledati skozi vse njegovo življenje. Vsak je poseben in njegova situacija v pozni starosti je posledica vseh predhodnih situacij, priložnosti in odločitev. Na primer, tisti, ki so odraščali v revščini, so imeli manj možnosti za dobro izobrazbo, pogosteje živijo manj zdravo, imajo slabšo socialno mrežo, pogosteje obolevajo za kroničnimi boleznimi. Socialno izključenost v starosti povečujejo tudi negativni stereotipi in staristično vedenje.
Dr. Majda Hrženjak ugotavlja, da je skrb za stare stroškovno najbolj prepuščena uporabnikom, saj država krije le 30 odstotkov stroškov. Zato si številni dolgotrajne oskrbe ne morejo privoščiti. Kar povzroča, da je preobremenjen sam sistem, kar je evidentno iz mizernih plač in izjemno težkega dela oskrbovalcev, da so preobremenjene družine, da se med starimi, predvsem revnimi, širi pojav zanemarjenosti.
Družina je podporna celica, če je kolikor toliko harmonična, a vemo, da marsikdaj ni. Predvsem pa družina ne more biti osnova oskrbe, ta mora biti javna skrb, država jo mora subvencionirati toliko, da bo dostopna vsem. In da sedanje demoniziranje institucij ni na mestu, še meni dr. Majda Hrženjak.
Bojanka Genorio je povedala, da je le majhen delež starih, ki hočejo zavestno v dom. Večina jih pride, ko v domačem okolju ne gre več. Ko pridejo, številni povedo, da bi prišli že prej, če bi vedeli, kako je v domu. Kot ključno je Bojanka Genorio poudarila, da ko pridejo, ostanejo brez vsega, kar so doma počeli (nakupovanje, kuhanje, …) in jim ostane veliko prostega časa, ki jim ga poskušajo zapolniti, saj se sicer utegne ta prosti čas obrniti proti njim. Oskrbovanci morajo čutiti, da so koristni, pomembni.
Sicer pa je fužinski dom za stare že pred skoraj desetimi leti organiziral Center aktivnosti Fužine z več kot 30 različnimi aktivnostmi, kjer se srečujejo okoliški upokojenci in se družijo s stanovalci doma. Nastaja nova socialna mreža, ki po upokojitvi precej razpade. Seveda morajo biti za nekatere prebivalce doma aktivnosti prilagojene. Center ima že 700 članov, poka po šivih. Članarina je 10 € na mesec za vse dejavnosti, ki se jim posameznik želi pridružiti. In če je komu to preveč, mu niti tega ni treba plačati. Predvsem pa se razvija občutek pripadnosti fužinskemu domu, izgubi se strah pred institucijo, in dogaja se, da se v centru in v domu družijo tudi po tri generacije ene družine.
Liljana Batič je bila konkretna in povedala, da stari za kakovostno življenje doma potrebujejo osnovno oskrbo, socialni servis in medgeneracijsko sodelovanje. Nudijo jim tudi dodatne storitve, kot so fizioterapija, delovna terapija, zdravstvena nega. Opozorila je na eni strani na državo, ki mora poskrbeti za formalno in neformalno oskrbo, saj družine praviloma niso več medgeneracijske, po drugi strani pa na bogastvo in modrost starih. Predvsem pa je opozorila na pomanjkljivo skupnostno oskrbo in da so oskrbovalke izjemno fizično in psihično obremenjene, ob tem pa izjemno slabo plačane. Trdi, da se država na težave starih ne odziva niti odločno niti resno.
Kar velja po besedah Majde Hrženjak tudi za družinske oskrbovalke (velika večina je žensk). Navedla je ugotovitve raziskave iz leta 2009, po kateri traja ta neformalna oskrba v povprečju pet let po več kot 40 ur na teden, kar za oskrbovalke pomeni tudi delno ali popolno opuščanje udeležbe na trgu dela, pa če gre za bolniške odsotnosti ali sklepanje zaposlitev za polovični delovni čas in druge poklicne aranžmaje. Novi zakon se za te neformalne oskrbovalke še vedno ne zmeni, jih ne priznava kot partnerje pri oskrbi starih. Morale bi dobivati dodatek za pokojninsko dobo, več dopusta, kot je praksa marsikje v tujini. In meni, da prostovoljstvo ne more biti temelj oskrbe, čeprav je že 90.000 upokojenk vključenih v projekt Starejši za starejše.
Bojanka Genorio še postreže s podatkom, da imajo več kot tisoč prošenj čakajočih, da številni prihajajo iz zasebnih domov, ker je tam predrago, so pa tam končali, ker ni bilo druge možnosti. Naslednji podatek je, da 30 odstotkov zaposlenih v domu ne dosega niti minimalne plače, in da se do minimalne plače dokopljejo šele po treh letih, če so vsa tri leta ocenjeni z oceno odlično. Sicer pa je fužinski dom za stare zadnji te vrste, zgrajen v Ljubljani, že davnega leta 2005. Ker zaradi težkega in podplačanega dela ne dobijo negovalk, se odločajo za delavke z območij nekdanje skupne države, traja pa administrativni postopek za pridobitev dovoljenj vsaj štiri mesece.
Razprava je jasno pokazala na razmere, v katerih se pri oskrbi starih nezadržno širi delo na črno, katerega kakovosti ni mogoče preverjati in je zato izpostavljenost starih raznim nestrokovnostim malomarnostim in celo zlorabam precejšnja.
Koproducent cikla pogovorov o socialni izključenosti starih je EN-KNAP. Cikel poteka pod častnim pokroviteljstvom Zagovornika načela enakosti. Dogodek je finančno podprla Mestna občina Ljubljana. Medjiski sponzor je revija Dita.
