V četrtek, 18. maja, je v organizaciji Zavoda Opro in Sekcije za sociologijo časa (Slovenskega sociološkega društva) v Knjižnici Otona Zupančiča potekal posvet z naslovom Starajoča se družba in pokojninski sistemi. Dogodek je bil izveden v dveh delih; uvodnemu nagovoru direktorja Zavoda Opro dr. Otta Grdine sta sledila predavanje sociologinje dr. Jane Javornik in okrogla miza, kjer sta spregovorili tudi predsednica Sindikata upokojencev Slovenije Frančiška Četković in predavateljica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo dr. Vesna Leskošek.
Dr. Javornik, sicer tudi raziskovalka in predavateljica na Univerzi v Leedsu, je svoje predavanje posvetila temi Starajoče se družbe v primerjalni perspektivi – primeri prakse Velike Britanije, Švedske, Kanade in Japonske. V izhodišču njenega predavanja je bila trditev, da je sodobna družba obsedena s staranjem. Da je temu res tako, zlahka opazimo, če bolj pozorno spremljamo medijsko poročanje o staranju in starih – veliko je prispevkov, ki odpirajo vprašanja o stroških staranja, različnih tehnikah podaljševanja življenja, aktivnem življenju v starosti itd.
Kot primer hitro starajoče se države je Javornik navedla Japonsko – medianska starost Japoncev je 48 let (polovica prebivalstva je torej mlajša od 48, polovica pa starejša), njihovo rekordno število stoletnikov je 80 000, od tega večino predstavljajo ženske (približno 88%). Hitro starajoča se družba pa predstavlja izziv predvsem na področju socialnih pokojninskih sistemov. Slednji, tako Javornik, temeljijo na kulturnih specifikah posameznih držav. Družinska oskrba starejših ima na Japonskem dolgo tradicijo in resne posledice: uporabniki javnih storitev so bili dolgo stigmatizirani, javne ustanove za oskrbo starih so si tako prislužile pejorativno oznako »gora babičinih smetišč.« Za razliko od Velike Britanije, kjer beležijo veliko število smrti zaradi prenatrpanosti javnih zdravstvenih zavodov, so na Japonskem problem visokega števila starejših, ki so brez podpore, reševali s t.i. socialnimi hospitalizacijami. Od prehoda v novo tisočletje pa so opazni premiki v smer dostopnejših (in bistveno manj stigmatiziranih) storitev za stare. V osnovi lahko vsi starejši od 65 let na svoji občini zaprosijo za oceno potreb, po presoji proračuna in ponudbe storitev v okolici pa jim je dodeljena ustrezna pomoč. Za razliko od držav globalnega Zahoda (v tem primeru Kanade, Velike Britanije in Švedske) je Japonska čedalje starejšo populacijo izkoristila za razvoj novega trga storitev in produktov za stare, ki so predvsem vezani na razvoj novih tehnologij in robotov. Strnjeno zapisano je Japonska primer dobre prakse iz treh razlogov: pokaže nam, da je potrebno skrbeti za prilagodljivost storitev, kar lahko dosežemo z jasno delitvijo vlog med različne institucije. Pomanjkanje delovne sile je resna težava, ki jo v primeru oskrbe starejših pomaga blažiti pametna uporaba novejših tehnologij in pomembno je osredotočanje na preventivo – ustvarjanje skupnostne podpore. Slednje so implementirali na Švedskem v obliki rednih srečanj lokalne skupnosti (osamljenost velja za eno največjih čustvenih in socialnih težav starejših), ki pa temelji na delu prostovoljk.
Okrogla miza Pokojninske reforme ali neoliberalni poskusi razgradnje socialne države, ki jo je vodil dr. Otto Grdina, je v ospredje postavila kritike in refleksije preteklih in današnjih pokojninskih politik.Ob vprašanju o zgodovini pokojninskih in socialnih sistemov v času samostojne države Slovenije, je Frančiška Ćetković poudarila, da so skoraj vse dosedanje vlade sistemsko osiromašile upokojence in upokojenke z resnimi rezi v pokojninsko blagajno. Leta 2012 so ukinili državne pokojnine in varstveni dodatek ter ga preoblikovali v denarno pomoč, ki se je izenačila z ostalimi denarnimi pomočmi. Dr. Vesna Leskošek poudarja, da se je ta ukrep izkazal kot diskriminatoren do žensk. Takrat je v javnosti krožilo mnenje, da »ženska denarne pomoči ne potrebuje, saj ima moža, ki skrbi zanjo.« Leskošek tudi sicer ocenjuje, da ta ukrep ni ustrezen: »Leta 2011, preden je začel veljati nov zakon, smo imeli prek 50 tisoč ljudi, ki so prejemali ta dodatek. Leto kasneje je v obliki finančnega dodatka varstveni dodatek prejemalo 8000 ljudi. Danes, ko se upošteva tudi nekoliko višja ocena nepremičnine, prejema varstveni dodatek približno 17 000 ljudi. Da je ta ukrep prizadel najranljivejše, ni dvoma.«
Po besedah Gerdine obstaja cel kup strateških načrtov, ki predvidevajo, da se bo zaradi staranja prebivalstva podaljševala tudi delovna doba, vprašanje pa je, ali imamo sploh dovolj delovnih mest za stare ljudi. Dr. Jasna Javornik ob tem poudarja, da prilagojenih delovnih mest za stare ni dovolj, zanje v klasičnih delovnih organizacijah ni niti interesa, niti nimamo dobrih načrtov za prilagajanje delovnega časa njihovim potrebam in zmožnostim. Prav tako še ni bilo narejenih nobenih resnih raziskav o primerni delovni dobi – vse temeljijo na predstavah o primerni povprečni starosti. Iskanje rešitev v podaljševanju delovne dobe ni idealno, tega mnenja je tudi Ćetković: »Problem so plače – dostojna plača je osnova za dostojno pokojnino. Marsikdo si kljub polni delovni dobi ne more privoščiti upokojitve.« Eno od možnih rešitev za pravičnejše in dostojnejše pokojnine bi lahko iskali v selektivni razporeditvi sredstev – torej upoštevajoč neenakost med spoli, družbeni razred oseb … – vendar Leskošek ostaja skeptična. “Selektivnost je problem, ker je ni konca. Gospodarska zbornica pravi, da ženske ne bi smele več dobivati beneficij za rojstvo otrok – to naj bi umaknili iz pokojninske blagajne. Bo naslednja invalidnost?« se sprašuje in ob tem poudari pomen univerzalnega dostopa do vseh storitev. Vse sogovornice so se ob koncu razprave strinjale, da bo pred naslednjo pokojninsko reformo potrebnih še mnogo kritičnega pretresanja možnih ukrepov, predvsem pa tudi domišljije pri vzpostavljanju novih in pravičnejših sistemov podpore.
