Simone de Beauvoir o starosti II


»So starci sploh ljudje? Če bi sodili po načinu, kako jih družba obravnava, je dovoljen dvom. Družba dopušča, da nimajo ne enakih potreb ne enakih pravic kakor drugi člani skupnosti, kajti odteguje jim minimum tistega, kar je zanje nujno. Namenoma jih obsoja na bedo, brloge, bolehnost, samoto, brezup. Da bi si družba olajšala vest, so njeni ideologi skovali mite, sicer protislovne, ki napeljujejo odrasle, da starca ne vidijo kot bližnjika, ampak kot drugega. Je častitljivi Modrec, ki iz velikih višav obvladuje zemeljski svet. Je blazni starec, ki blebeta in čenča. Naj ga postavimo nad ali pod našo vrsto, v vsakem primeru je izgnan,« je v uvodu v pogovor z dr. Anamarijo Kejžar in dr. Dušano Findeisen iz novo izdanega prevoda knjige Simone de Beauvoir Starost 2 – biti v svetu prebral moderator pogovora Otto Gerdina.

Pogovor o knjigi Simone de Beauvoir Starost 2 – biti v svetu v Centru kulture Španski borci potekal pred zdesetkanim občinstvom. (Foto: Brin Gerdina)

Letos mineva 50 let od izida knjige La Vieillesse – Starost, leta 1970 62-letne francoske filozofinje in pisateljice Simone de Beauvoir (1908-1986). Starost je v avtoričinih očeh veljala za njeno drugo najpomembnejše delo, vsaj toliko pomembno kot Drugi spol.      

Čeprav je bilo delo napisano pred petdesetimi leti, Simone de Beauvoir v njem odpira teme, ki še danes ostajajo v veliki meri neraziskane: pokroviteljski in v skrb zamaskiran prezir do starih, gnus do starega telesa v kulturi narcisizma, vzroke za pogostost samomorov med starimi,  šok ob upokojitvi in eksistencialni dolgčas tistih, katerih identiteta je v veliki meri vezana na plačano delo, nehumane razmere, v katerih živijo in se starajo najrevnejši, politično apatičnost kljub mizernim pokojninam, delitev med ‘mi’ in ‘oni’, ki omogoča družbeno indiferentnost do vse večjega dela populacije. Avtorica pronicljivo prikazuje in dokazuje, da družba z usodo, ki jo namenja ‘neaktivnim članom’, razkrinkava samo sebe in priznava, da zanjo šteje le profit, njen humanizem pa je zgolj fasada. Ko to enkrat doumemo, se ne moremo več zadovoljiti z zahtevami po velikodušnejši ‘starostni politiki’, dvigu pokojnin, zdravih bivališčih za ostarele, organizirani zabavi. Njen akrivistično usmerjen naboj je danes še bolj aktualen, kot je bil v času, ko je avtorica knjigo pisala.

In tako nekako je tudi potekala razprava z zaradi s koronavirusom zdesetkanim občinstvom. Anamarija Kejžar je denimo opozorila, da mediji radi prikazujejo sedemdesetletne maratonce ali triatlonce, manj pa tiste stare, ki jim doma zaradi revščine pozimi zmrzne voda v kozarcu. Več je aktivnosti, ki so ponujene starim, za revne pa se ni kaj dosti spremenilo, razlika med prvimi in drugimi se veča. Slednji so vse bolj odvisni od družine, sosedov, če v bloku denimo ni dvigala, ne morejo več iz stanovanja, obsojeni so na svoje štiri stene.

Dušana Findeisen, soustanoviteljica univerze za tretje življenjsko obdobje je navedla, da je struktura udeležencev višja od povprečja. Med njimi je pogosto slišati, da bi želeli ustvariti neko skupino pritiska, ki bi ščitila interese starih, a je ne znajo. Kar je menda tudi posledica dejstva, da nimamo tradicije uporništva. Iz občinstva se je zaslišalo, da so Francozi spravili stotisoče na ulico ob napovedi Macronovih spremembah pokojninske zakonodaje,  pri nas pa je denimo v dobrem desetletju politika mimogrede spravila odmerni odstotek za izračun pokojnine s 85 odstotkov na 57, in ga sedaj postopno milostno dviguje na 63. Ne mediji ne stari ne začasno mladi se temu niso postavili po robu. Anamarija Kejžar je še omenila bedo filozofije novega zakona o dolgotrajni oskrbi, ki stavi tako močno na svojce in prostovoljce, pozablja pa, da so družinske vezi precej natrgane in da med drugim ni nobenega predloga, kako denimo zagotoviti dostojno umiranje v domači oskrbi. Dušana Findeisen je opozorila, da so po raziskavah med starimi na prvem mestu emocionalne potrebe, jasno, tudi drugih ne smemo zanemarjati. Anamarija Kejžar je še omenila, da je starost stigmatizirana, kaj šele denimo spolnost v starosti, take teme sploh ne pridejo v agende.

Iz občinstva se je oglasil gospod, ki je najprej povedal, da mu je kolegica iz doma za stare povedala, da je tam bolj sama, kot bi bila, če bi bila sama doma. Obenem je povedal, da njegova žena po poškodbi potrebuje celodnevno nego, kar stane reci in piši 2000 evrov na mesec. Jasno je izrazil, da si želi, da bi se kaj ‘skuhalo’, da bi se nekako uprli tej diskriminatorni politiki do starih.

Ob tem je moderator Otto Gerdina napovedal, da bo naslednja, aprilska okrogla miza zavoda OPRO, če je ne bo preprečil koronavirus, govorila prav o tem, torej o orodjih in orožjih, ki se jih lahko poslužijo stari, da uresničijo svoje zahteve, kakšno strategijo bi morali ubrati, kdo so njihovi morebitni zavezniki in kakšne institucije bi morali oblikovati, da bi svoje cilje dosegli.

Knjigo Simone de Beauvoir Starost 2 – biti v svetu, je izdal OPRO, zavod za aplikativne študije, obsega 330 strani formata A5, spremne misli so prispevali dr. Tibor Rutar s Filozofske fakultete, dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede, dr. Damir Josipovič z Inštituta za narodnostna vptašanjadr. Gunhild Hammarström z Univerze v Uppsali. Urednik knjige je Otto Gerdina, prevod je delo Tomaža Gerdina, prevod spremne besede je s podporo Univerze v Uppsali prispevala Iva Klemenčič. Maloprodajna cena je 29 evrov. Natisnjena je v 400 izvodih. 

Več o knjigi si lahko preberete tukaj.