V torek, 2. oktobra 2018 smo na Festivalu za 3. življenjsko obdobje v Cankarjevem domu opozorili na problematično enačenje modela aktivnega staranja kot ‘uspešnega’ staranja za vse in predstavili teorijo o gerotranscendenci, ki opozarja na nekatere do sedaj spregledane vidike staranja.
Model ‘uspešnega staranja’, ki temelji na izogibanju boleznim in invalidnostim, ohranjanju visoke ravni telesnih in kognitivnih funkcij ter ohranjanju vključenosti v družbene in produktivne dejavnosti je za tiste, ki temu nočejo ali ne morejo slediti, skrajno problematičen.
Škodljivi so učinki enostranskega normiranja starosti na podlagi psiholoških idealov liberalizma, torej aktivnosti, produktivnosti, učinkovitosti, tekmovalnosti, individualnosti in neodvisnosti, ki jim lahko sledijo le privilegirani.
V luči teh kritik obstaja potreba po novih teorijah staranja, ena med njimi je teorija o gerotranscendenci, ki vedenjske vzorce starih, kot so opuščanje družbenih vlog, selektivnost pri družabnih stikih, odkrivanje radosti v malih dogodkih, manjša egocentričnost, zmanjšanje strahu pred smrtjo in odrekanje odvečnim materialnim dobrinam opredeljuje kot razvoj osebnosti v pozni starosti. Ta ultimativno privede k manj materialističnemu in racionalnemu dojemanju sveta, kar navadno spremlja večje zadovoljstvo z življenjem.
Več o konceptu si lahko preberete v knjigi o gerotranscendenci, ki smo jo izdali konec lanskega leta.
