Opis
Crescendo v istem duru opozarja na (ne)zavedne posledice starizma in poziva k povezovanju različnih iniciativ, ki se trudijo sprožiti spremembo v razmišljanju (če bomo spremenili odnos do starih, bomo spremenili odnos do nas samih v prihodnosti), k oblikovanju drugačnih politik (strateška naravnanost za doseganje blaginje vseh ljudi s širitvijo in krepitvijo javnih socialnih in zdravstvenih storitev) in spremembi praks (holistični pristop k paliativni oskrbi).
Prvi del knjige naslavlja tematiko starizma v zdravstvu. Izhaja iz dejstva, da je starizem slab tako za posameznika kot za družbo. Vpliva na dobrobit posameznika, kvaliteto življenja, socialne interakcije, tip in kvaliteto zdravstvene oskrbe, ustvarja razkol med generacijami, vzpostavlja neenakosti in ekonomsko bremeni zdravstveni sektor.
Starizem ovira za doseganje enakosti v zdravstvu, saj vpliva tako na količino kot na kakovost oskrbe, ki je na voljo in jo dobijo starejši bolniki. Stari ljudje so drugače obravnavani kot drugi odrasli. Pogosto so deležni preveč ali premalo zdravil, preveč ali premalo intenzivnih zdravljenj, preveč domačnega in premalo strokovnega naslavljanja. O teh in podobnih problemih s položaja zdravnika s štiridesetletno akademsko in klinično prakso govori dr. Zvezdan Pirtošek.
Izjemno pomembno je, kako zdravje starih vidijo zdravstveni strokovnjaki. Majda Pahor v prispevku izpostavlja, da v strokovni literaturi prevladuje biomedicinski pogled na staranje in da le peščica besedil obravnava tako medicinske kot družbene vidike staranja. Problematizira dejstvo, da v literaturi stari nimajo svojega glasu in da o njih najpogosteje govorijo strokovnjaki. Se pa kaže pozitiven trend povečevanja števila publikacij o zdravju starih.
Če prispevek Majde Pahor razkriva problematične plati obravnave bolezni starih ljudi v literaturi, nam z bolj konkretnimi primeri starizma v zdravstveni praksi postreže Duša Hlade-Zore, ki že več kot deset let zastopa pravice pacientov. Najpogostejše pritožbe starih ljudi se po njenih izkušnjah nanašajo na zdravnike, ki obravnavi in razlagi posvečajo premalo časa. Velik problem zdravnikov je tudi neprimerna komunikacija.
Letošnja pandemija ni le razkrila pomanjkljivosti v zdravstveni in socialni oskrbi starih, ampak tudi prepočasen razvoj paliativne oskrbe. Pričevanja umiranja starih ljudi v domovih za stare so zastavila vprašanja o nekaterih ključnih elementih paliativne oskrbe, kot denimo deklarirane zahteve, da mora biti bolnik v ospredju, da se mora čutiti pomembnega in da ima tako on kot njegova družina zagotovljeno socialno in duhovno podporo. Vprašanje je tudi, ali je vse umirajoče za koronavirusom individualno obravnavala ekipa strokovnjakov, ki jo, kot beremo v poglavju o paliativi, sestavljajo družinski zdravnik, patronažna sestra in zdravnik specialist.
Drugi del knjige obravnava starizem na makro ravni. Najprej se loti razgradnje zdravstvenega sistema kot dolgoročnega političnega projekta, ki ga niso bile pripravljene ustaviti ne desne ne leve vlade. Med vrsticami lahko razberemo, da je sistematična razgradnja javnega zdravstva ob trenutnih demografskih trendih tudi staristična.
Da se je starizem zažrl v vse pore naše družbe, je potreboval pomoč medijev. Mediji postavljajo okvire, v katerih se konstruirajo podobe starosti, starih ljudi in staranja, ki jim je v 21. stoletju vse težje pobegniti. Starizem se kaže v popularni medijski kulturi od poudarka na mladosti v modni industriji do praks predstavljanja na televiziji in v filmih in sploh redki prisotnosti podob starih ljudi in njihovih življenjskih izkušenj.
In kaj zdaj, ko poznamo nekatere ključne elemente starizma in njegove posledice, ki jih je izpostavila epidemija? Bomo tako, kot smo pred njo, dovolili, da bosta kapital in njemu podrejena politika s spodbujanjem starizma zaradi doseganja lastnih ciljev posameznikom in družbi škodovala še naprej? S tem vprašanjem se ukvarja zadnji del knjige, ki jasno oznanja, da potrebujemo nov sistem razmišljanja in delovanja.
Da bi bila družbena sprejetost starih več kot namišljen občutek, se morajo zastopniki starih nehati pretežno zgolj plašno odzivati na poskuse krčenja obstoječih pravic in destabilizacije socialne država, ampak morajo aktivno zahtevati nove, alternativne ukrepe, kot sta denimo predloga novega obdavčenja kapitala za financiranje pokojninske in zdravstvene blagajne in večjega soodločanja starih pri vodenju domov za stare ali denimo v ekonomsko-socialnem svetu. Da bi to storili, se morajo civilnodružbeni akterji in morda tudi nekatere politične stranke povezati na podlagi skupnih identitet, interesov in vrednot.
Besedilo je povzeto po predgovoru Otta Gerdine.
