Starost I: stališče zunanjosti – podrobneje o vsebini

Čeprav uradno nikoli ni dobila takšnega naziva, knjiga Starost predstavlja eno temeljnih del s področja sociologije staranja. Gre namreč za celovito in natančno študijo starosti in statusa starih ene najbolj prodornih intelektualk dvajsetega stoletja Simone de Beauvoir, ki je pred skoraj petdesetimi leti, veliko preden je postalo modno govoriti o starih, prepoznala relevantnost tega redko obravnavanega fenomena. Delo je še danes izjemno aktualno v več vidikih.

Prvič, De Beauvoir pri orisu starosti in položaja, v katerem so bili stari skozi zgodovino, ne diskriminira med različnimi vrstami podatkov in v svojo analizo vključuje materiale s področij, ki presegajo meje ene same discipline: analize in kritike literarnih in drugih umetniških del, antropološka pričevanja, biološke dokaze, kulturološke primerjave, filozofske meditacije in sociološke refleksije. 

Drugič, starosti ne obravnava v ozkem demografskem smislu, temveč jo postavi v širši kontekst družbenih neenakosti in razrednega boja. Hkrati nazorno pokaže, da se problemi starih ne začnejo, ko se postarajo, temveč da starost zgolj izkristalizira probleme, ki izhajajo iz pomankljivosti kapitalizma in se v telesih in dušah posameznikov akumulirajo skozi vse faze življenja.

Tretjič, pri analiziranju sodobnega položaja starih upošteva tako subjektivno kot objektivno dimenzijo fenomena in svoje ugotovitve opre na takrat dosegljive kvantitativne in kvalitativne podatke, ki kažejo, da so bili stari v kolektivnih predstavah tudi nekdaj podvrženi procesom drugačenja, katerih namen je bil, da se jih je kot skupino izoliralo in spodkopalo solidarnost z drugimi skupinami po principu divide et impera.

Četrtič, vsako poglavje je strukturirano kot celota in hkrati se vsa poglavja med seboj povezujejo v obliki sklepnih odstavkov, v katerih analizo starosti združuje z politično-ekonomskimi implikacijami.

Petič, knjiga služi kot celovit in historično natančen pregled socialne zgodovine starosti, ki kaže, da so bili stari skozi večino socialne zgodovine izločeni in družbeno marginalizirani.

Kratka obdobja, ko je bila starost cenjena in so o starih pravzaprav sploh razpravljali, so bila pogojena z institucionalizacijo lastnine. Na vrsti zgodovinskih primerov, ki segajo od starodavnega Egipta, preko renesanse, vse do sredine dvajsetega stoletja, de Beauvoir pokaže, da so imeli tisti, ki so razplagali z več lastnine, četudi so bili stari, večjo vrednost v družbi. To jim je omogočala z zakonom zagotovljena lastnina. Kadar pa lastnina ni bila institucionalizirana – in to je veljalo za večino zgodovine – sta moč in ugled temeljila na fizični moči posameznika. Takrat so vladali mladi, stari pa so se skozi življenje prebijali z marginalnim družbenim statusom.

Povedano z drugimi besedami, odnos do starosti in starih je vsaj v zahodnih družbah inherentno povezan z razmerji moči v družbi in torej razredno determiniran. Kar se najbolje kaže v dejstvu, da se s starim človekom, predvsem pripadnikom nižjega sloja, nihče ni nikoli identificiral, oziroma kot zapiše de Beauvoir sama: »Star človek ni bil pravi človek, človek sam, ampak njegova najbolj oddaljena meja; bil je periferija človeškega stanja; ni bil prepoznan in nihče se ni prepoznal v njem«.

De Beauvoir kot humanistka opozori, da prav delitev med nami in njimi omogoča, da kot družba sprejemamo bedo, v kateri živijo stari iz nižjih razredov, in ignoriramo probleme, s katerimi se soočajo. Iz česar sledi, da beda starosti ne izhaja iz starosti per se, temveč iz dejstva, da je v razredni družbi delavcu smisel obstoja odvzet že tekom življenja, saj mu mezdni zakon ne dovoljuje nič več kot pravico, da reproducira svoje življenje.

Najpomembnejša ugotovitev knjige potemtakem ni, da je stanje starih v družbi zaskrbljujoče, temveč da njihova beda zgolj opozarja, kako se v obstoječem sistemu obravnava večino ljudi, tako mladih kot tistih v srednjih letih. Za korak naprej torej ne potrebujemo le bolj radodarnih starostnih politik, višjih pokojnin, spodobnih bivanjskih razmer in kvalitetnejše organizacije prostega časa, temveč novo opredelitev ciljev, h katerim bomo kot družba stremeli in preko katerih bomo veliki večini ljudi v vseh starostnih obdobjih vrnili smisel.

Glede na dejstvo, da tako velikega deleža starih v populaciji, ki smo ga dosegli v 21. stoletju, zgodovinsko gledano še nismo imeli, prevod tega temeljnega dela predstavlja pomemben korak pri razvoju interdisciplinarnega pristopa k proučevanju staranja in starosti v slovenski strokovni javnosti.

Besedilo je vzeto iz recenzije dr. Matjaža Uršiča.