Dragan Petrovec
Pismo nigerijske vdove
OPRO, 2018
Dragan Petrovec je že v knjigi Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe, še bolj pa v Pismu nigerijske vdove pokazal vso svojo subtilnost opazovanja sveta okrog sebe in prizanesljivost do naključnih pasantov in lastnih zapletov z njimi. Čeprav je videti, da se razumevajoče, pa vendar, norčuje tako iz sebe kot iz drugih, nas predvsem opozarja na nesmiselnost marsikaterega družbenega pravila in na ne zgolj nostalgičen pomen preteklosti in tradicij.
V skladu z zapovedmi časa naslavlja bralce in bralke v ženski obliki. Sprašuje se o svoji vlogi in položaju, ki si ju v poznih zrelih letih namenjaš sam ne glede na vsiljene podobe okolja. Takole navaja besede devetdesetletnega profesorja: ‘Če stojiš pred vrati, pa se ne moreš odločiti, ali jih je treba zakleniti ali odkleniti, je čas za razmislek o tem, koliko izumov si še dolžan človeštvu.’
Neutrudno trosi toplino vsem, tudi tistim, ki bi se jim raje izognil. Novi feministični miselnosti se raje kot s ciničnim posmehom prijazno opravičuje. Tudi ob spominu na profesorja slovenščine Jožo Mahniča se ob trpkem priznanju neutrudnega spopadanja s starocerkvenoslovanskimi aoristi in podobnimi srednješolskimi guljenji z njemu lastno otožnostjo obregne ob vseprisotne jezikovne malomarnosti, ki nikogar več ne begajo.
Doslednejši je pri priznavanju poraza v boju z informacijskimi tehnologijami, sovražnimi sesalci za prah, pripravami za dopihovanje avtomobilskih pnevmatik, zamegljenimi potrošniškimi finančnimi mehanizmi, z logiko varčevanja, ko ti gre najbolje.
Vsaj na videz precej nehote se mu misli zapletejo v čase, ko so bili sošolci drug z drugim solidarni, ko so tudi babice lahko prišle do stanovanja, ko je le redko kdo razmišljal, ali mu bo uspelo najti zaposlitev, ko so imeli naši nezakonski otroci pravico do dedovanja pol stoletja prej kot Picassovi nezakonski otroci, ko je bilo to, kar je danes – čeprav nečedna – običajna dejavnost, prepovedano.
Ob calvinovski želji, da bi stvarem zmanjšal težo in pomen, se ne izogne sicer humorno pobarvani otožnosti, ker se je svet, v katerega se je vse življenje mukoma vklapljal, medtem spremenil, je izginil, in ves tisti trud se nadaljuje.
Zadnje zgodbe morda nakazujejo, da se bo v prihodnje avtor nekoliko odločneje soočil s cinično distanco do vsakodnevnega absurdnega v stvarnem in stvarnega v absurdnem.
Dr. Dragan Petrovec se je leta 1993 zaposlil na Inštitutu za kriminologijo, kjer je leta 1997 doktoriral s tezo O namenu kaznovanja – slepa ulica absolutnih teorij. Po oceni tujih ekspertov velja za vodilnega strokovnjaka za izvrševanje kazni zapora v svetu. Ukvarja se s filozofijo in prakso kaznovanja, tretmajem obsojenih in s kriminalitetno politiko. Poučuje penologijo na podiplomskem študiju na Pravni fakulteti, na Fakulteti za socialno delo in na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Ljubljani.
Med drugim je objavil: Kazen brez zločina, znanstvena monografija. Ljubljana: SH Zavod za založniško dejavnost, 1998. / Ideja in realnost socioterapevtske usmeritve. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 1999. / Mediji in nasilje, strokovna monografija. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2003. / Vpliv družbenih sprememb na izvrševanje kazenskih sankcij. Ljubljana Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2004. / Kult žrtve, strokovna monografija. Ljubljana: GV založba, 2005. / Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe. Ljubljana: Sanje, 2015. (leposlovje) / Nasilje pod masko. Ljubljana: Sanje, 2015.
Knjiga Pismo nigeriske vdove je na voljo v spletni knjigarni.