Lars Tornstam:
Gerotranscendenca: razvojna teorija o dobrem staranju
OPRO, 2017
Pobudnik in ustanovitelj skandinavske socialne gerontologije dr. Lars Tornstam je v monografiji strnil svoje vseživljenjsko delo, s katerim je nakazal, zakaj potrebujemo nove teorije, ki ne bodo ujete v kontrapunkt empiričnih raziskovalnih odkritij s starimi teorijami, oziroma drugače rečeno, ki bodo spoznana dejstva ločevale od mitov, povezanih s socialno gerontologijo. Obravnava spregledane razvojne možnosti v starosti, ki bistveno vplivajo na življenjsko zadovoljstvo.
»V trenutni puščavi novih teorij o staranju je mogoče najti eno, ki ima potencial, da nadaljuje z opravljanjem pomembne funkcije, ki so jo teorije o staranju vedno opravljale. Teorija o gerotranscendenci prinaša družbeno teorijo staranja, ki odstopa od obstoječih paradigem in se osredotoča na področje staranja, za katero je vse več zanimanja in kateremu raziskovalci posvečajo vse več pozornosti – iskanje pomena v pozni starosti.« Dr. Donald J. Ebel
Politike, programi in strategije, ki so danes na voljo za razumevanje staranja in spoprijemanje z vse večjim pritiskom na skrb za stare, so še vedno najpogosteje utemeljene na teorijah aktivnosti in kontinuitete, ki sta nastali v drugi polovici dvajsetega stoletja v ameriškem kulturnem prostoru z jasno določenimi mejami med za upokojence sprejemljivimi in nesprejemljivimi aktivnostmi, normalnim in patološkim razumevanjem sveta, priznanimi in nepriznanimi družbenimi vlogami. Danes tako pri nas kot drugod po svetu zadnje življenjsko obdobje karakterizira več možnih alternativnih vlog, zaradi česar potrebujemo teorijo, ki starim ne bi predpisovala določenega vedenja, zanje primernih aktivnosti, ali ki bi silile ljudi k sprejemu določene realnosti. Ena takšna teorija je teorija o gerotranscendenci. Ta starim omogoča svobodo pri sprejemanju osebnih odločitev glede opravljanja ali odmika od določenih vlog, sprejemanja ali zavračanja družbenih norm, in vklapljanja v družbo oziroma iskanja kontemplativne samote.
Teorija ima skupne točke s teorijo družbenega umika, ki razume starost kot kvalitativno drugačno obdobje v primerjavi z življenjem srednjih let, zgodnjimi Jungovimi predavanji, v katerih je trdil, da je smisel in naloga starosti povsem nekaj drugega kot smisel in naloga obdobja srednjih let, saj se v prvem delu življenja seznanjaš in soočaš z družbo, medtem ko se v starosti soočaš s sabo in s kolektivnim nezavednim, in Eriksonovo teorijo življenjskega cikla, po kateri lahko kriza v zadnjem obdobju vodi v večjo integriteto ega in modrost. Sama teorija predstavlja alternativo teorijam, ki so določene značilnosti starosti interpretirale v skladu z normami raziskovalcev srednjih let (npr. uspeh, produktivnost, učinkovitost in neodvisnost) in vsak odklon od tega (npr. želja po samoti, lagodna lenobnost, rušenje meja časa in prostora) razumele kot patološki.
Od leta 1989 je dr. Tornstam izdal številne znanstvene članke v povezavi z gerotranscendenco, ki so še pred izdajo knjige teorijo umestili med pomembne teorije staranja, saj je omenjena denimo že v Shrootsovem pregledu povojnih teorij o staranju in v četrti izdaji Priročnika psihologije staranja iz leta 1996.
Pričakovano je teorija o gerotrandenci največ pozornosti pritegnila v skandinavskih državah, kjer so tudi med gerotologe razdelili fotokopije enajstih Tornstamovih člankov in knjižnih poglavij. V zadnjem času so se s teorijo povezani empirični in teoretski članki pojavili tudi v ZDA, na Japonskem, Tajskem, v Iranu, Izraelu in na Nizozemskem.
Čeprav je knjiga o gerotranscendenci v prvi vrsti znanstveno delo, utemeljeno na Tornstamovih raziskavah, ki so v seštevku vključevale več kot 4685 respondentov, nam značilnosti tega doslej spregledanega razvoja osebnosti v starosti predstavlja skozi zgodbe in anekdote pod kožo krvavih posameznikov.
Ti govorijo o spremembah, ki jih doživljajo v definiciji časa, ali pa o spominjanju in ponovni interpretaciji otroštva, močnejši navezanost na prejšnje generacije ali novem razumevanju življenja. Nekateri omenjajo odpravljanje strahu pred smrtjo ter ponovno odkritje radosti v malih dogodkih in subtilnih izkušnjah. Od Eve, ki jo spoznamo v prvem poglavju, denimo izvemo, kako se je njen odnos do življenja spremenil:
»Če uporabim analogijo, sem prej čutila, kot da sem nemočna sredi reke in me odnaša tok. Tudi ko sem želela zlesti na obalo, mi tok tega ni dopuščal. Odnašalo me je tako od prijetnih kot neprijetnih stvari. Danes se počutim kot reka. Čutim, da sem reka. Čutim, da sem del toka, v katerem so tako prijetne kot neprijetne stvari.«
Od petinosemdeset let starega moškega pa izvemo, da mnogi čutijo, kako se prej nepovezana obdobja in dogodki v življenju povežejo v zaokroženo celoto, pri čemer odkrivajo tako dobre in slabe vidike lastne osebnosti, ki se jih prej niso zavedali, opažajo manjšo egocentričnost in čutijo, da se premikajo od egoizma k altruizmu:
»Ko sem počel stvari, s katerimi sem hotel izboljšati sebe … sem to počel zase, saj me je navdajalo z zadovoljstvom, pa tudi, ker je to koristilo moji družini. Vedno sem jo upošteval. Danes doživljam vse to drugače. Reči moram, da je vse, kar počnem zdaj, namenjeno le dobrobiti drugih.«
Vse to pa nemalokrat spremljata spremenjen pomen in pomembnost družabnih odnosov, glede katerih posameznik postane bolj selektiven in manj zainteresiran za površinske stike. Kar gre z roko v roki s povečano potrebo po pozitivni samoti, ali z modernim asketizmom, ki se kaže v želji po imeti dovolj za potešitev modernih potreb, toda nič več. Mnogi postanejo bolj odprti in tolerantni do drugih in drugačnih, kar se je v primeru oseminosemdesetletnice povečalo do te mere, da je z nekoliko ironične distance do same sebe rekla:
»Konec koncev zame ni nihče kriminalec.«
Te značilnosti se oblikujejo v procesu doseganja gerotranscendence, pri kateri gre v končni fazi za premik v metaperspektivi od materialističnega in racionalnega sveta k manj opredeljenemu in transcendentnemu, ta premik pa navadno spremlja večje zadovoljstvo z življenjem, zaradi česar gerotranscendenco velja sprejemati, kultivirati in spodbujati. Slovenski prevod Tornstamove knjige, ki bo tako strokovno kot laično javnost spoznala z osrednjimi koncepti teorije, je prvi korak v tej smeri.
Drugi o knjigi
»Ko sem sama dočakala enaindevetdeseto leto, sem se začela zavedati neustreznosti besed ‘modrost’ in ‘integriteta’, in začutila, da nikakor ne opisujeta tega, kar sama doživljam na stara leta. … Tako sem si upala popraviti osmo stopnjo … vključila deveto in deseto, s katerima sem vključila ‘gerotranscendenco’.«
Joan M. Erikson
»Delo upravičeno kritizira normativnost prevladujočih pristopov (teoretskih, strokovnih) k procesu staranja, ki izhajajo iz neoliberalističnih imperativov: aktivnost, produktivnost, učinkovitost, individualnost, neodvisnost, ’stvaren’ pogled na svet. Kar sili v nenehno aktivnost in tekmovanje, in ljudi, ko temu imperativu ne morejo več slediti, navdaja z občutki krivde. To lahko, opozarja avtor, ’povzroči stvarni sindrom družbenega zloma’. Avtor skladno s tem izziva prevladujoče izhodišče v raziskovanju pogojev življenja starejših in njihovega odnosa do sebe in družbenega sveta, ki prisega na »aktivacijo« starih ljudi.«
Dr. Metka M. Čeplak
Monografija je sistematičen in kritičen oris stanja na področju gerontologije prav skozi vzpostavitev nove teorije o starosti in staranju – gerotranscendence, ki pa jo avtor, ravno skozi kritiko razpetosti med teoretskimi predpostavkami in širšimi družbenimi percepcijami starosti in staranja na eni strani in družbeno realnostjo življenja starih ljudi na drugi, gradi na rezultatih lastnega (kvalitativnega in kvantitativnega) empiričnega proučevanja, na podlagi katerega je pokazal na raznolikosti in spremenljivost tega življenjskega obdobja.
Dr. Alenka Švab
»Gerotranscendenca ni politični manifest, je predvsem teorija, ki prinaša razumevanje odločitev starih bodisi za aktivno udeležbo, umik ali ponovno udeležbo v družbi. Lahko jo razumemo kot klic, naj se stare pusti vključevati v aktivnosti, ki imajo zanje pomen, in legitimizacijo potrebe marsikaterega med njimi po samoti, reminiscenci in drugačnemu dojemanju realnosti, ki so se do sedaj povezovale z nezdravim umikom in patologijo.«
Otto Gerdina
Knjiga Gerotranscendenca: razvojna teorija o dobrem staranju je na voljo v spletni knjigarni.