Opis
Za Daniela Kleina sta smisel in naloga starosti povsem nekaj drugega kot smisel in naloga obdobja srednjih let, zato v Potovanjih z Epikurjem za razliko od drugih avtorjev, ki o dobri starosti razmišljajo kot o čim bolj učinkovitem discipliniranju telesa in izogibanja boleznim, Klein svojo pozornost namenja iskanju pomena in nematerialni esenci starosti.
V središču njegovih misli ne najdemo diete, vadbe ali napotkov za uresničevanje čim bolj dejavne starosti, temveč vprašanja o vlogi dolgčasa in potencialu samote, razmislek o eksistencialni avtentičnosti in filozofiji izpolnitve, lekcijah, ki se jih za dobro življenje lahko naučimo iz metafizike, praktičnosti stoicizma, prednosti čuječnosti in pomena duhovnosti.
Ko razmišlja o starosti, se ne zateka po pomoč h kozmetični ali farmacevtski industriji, ki se trudita, da bi ‘polepšali’ in ‘popravili’ naše pomanjkljivosti, in ponujata izdelke, ki naj bi nas obvarovali pred tem, da bi postali seksualno, estetsko, telesno in možgansko ‘stari’. Obrne se raje na izkušnje filozofov, kot so Montaigne, Kierkegaard, Husserl, Heidegger in Sartre, ustvarjalcev kot so Dickens, Wilde, Sinatra, in Fellini, analitikov kot sta denimo Jacoby in Erikson, ter razmišlja, kakšna vodila za dobro starost lahko najdemo v njihovih delih. Pri tem pogosto kompleksne in abstraktne filozofske razmisleke konkretizira in ilustrira na primerih, ki so bralcu razumljivi, ne da bi jih ob tem banaliziral.
Kot denimo, ko navaja anekdoto o bogatem Američanu, ki na grškem otoku sreča starega gospoda, ki sedeč na kamnu s kozarcem uza v roki lenobno opazuje sončni zahod. Američanu ne gre v glavo zakaj gospod, ki ima v lasti oljčni nasad, ne pobere vseh oliv temveč jih samo nekaj poje, ko mu to zapaše. Če bi obral vse in jih prodal v Ameriko, bi lahko mastno zaslužil, mu svetuje. In nadaljuje, da bi si z denarjem lahko kupil veliko hišo in najel služabnike, on pa bi ves čas počel, kar bi si želel. Grk ga zgolj trapasto pogleda in vpraša, če misli to, da bi sedel na kamnu in ob sončnem zahodu srkal uzo. Klein v Grkovi vsakdanji modrosti vidi Epikurjev nasvet, da se je za srečo v starosti najbolje zanesti na enostavne užitke: »Ne le, da so cenejši, tudi manj obremenjujejo staro telo.«
Daniel Klein nam predstavi možnost, kako se je Epikur ukvarjal s pobegom od sveta poslov in politike, po današnjih besedah iz pridobitništva, tekmovalnosti in potrošništva. Piše, da se epikurejci niso preveč zanimali za politiko. Verjeli so, da je za zadovoljstvo nujen umik iz javnega življenja. Vsak naj živi in pusti živeti, vsak naj se trudi za lastno srečo. Danes bi kdo temu rekel spodbujanje osebnostne rasti, kdo drug individualizma, morda pa lahko v teh besedah zasledimo zametek avtohtone samoupravne skupnosti, ki je po mnenju nekaterih eden od možnih izhodov iz sedanjega ponorelega sveta. Ob tem omenja grške upokojence, ki so se med čakanjem na dodelitev pokojnine vrnili iz Aten v domače vasi na Kreti in se lotili kmetovanja: »Tu lahko preživiš ves teden, ne da bi porabil en sam evro … Sveža hrana raste na njivi.« A ta pobeg iz poslov in politike sam pri sebi iskreno prevprašuje, ko pravi: »Če bi bil človek rad zvest samemu sebi, mora namreč sam odkriti, kaj ga osrečuje. In če hočem biti jaz sam sebi zvest, se moram vprašati, kaj neki počnem tu za pisalno mizo s kupom zapiskov pred seboj, pri triinsedemdesetih.«
Besedilo je povzeto po spremni besedi Otta in Tomaža Gerdine.
