Glasovi in podobe – podrobneje o vsebini

Dr. Bogdan Lešnik je v spremnem besedilu zapisal:

Nimam pravih kvalifikacij za tole pisanje. Od literarne kritike me ločujejo kilometri neprebrane literature. Zakaj me je pisec povabil, da napišem uvod? Mogoče zato, ker poznam njegove raznovrstne interese in ga imam za prijatelja. Toda to so spolzka tla, sam pa imam od nekdaj težave z ravnotežjem. Seveda bi lahko odklonil, a kaj ko prevzetno mislim, da lahko vseeno kaj povem. Vsaj kaj malega.

Nalogo mi olajša, da druga zbirka Matjaža Lunačka (prva ima naslov Beatus ille qui) ni povsem leposlovna, saj prepleta fikcijo in esej. Vzorec nam razkrije že na začetku (»Zgodba o kavi«), kjer pisec na konkretni biografski podrobnosti razvije dinamično pripoved in nas hkrati vpelje v svoj blagi humor in ironično distanco.

Leposlovje je zastopano v prvem delu s formatom, ki je blizu črtici in vinjeti. Nekatere so čiste fantazije (»Vnebovzetje«). Druge so realistični opisi fantazijskih situacij (»Tiger«, »Brezizhodnost«, »Potop«). Včasih izhajajo iz socialne tematike (»Sveti Peter«, »Deček z vžigalicami«, v bolj intimnem smislu »Prijatelji«). Kar pogosto teče kri (»Damjan in Jela«, »Pogani«, »V žalostnem zakotju«). Kakšne so skoraj potopisi (»Sipina«), kakšne druge skoraj biografske (»Zgodba o kavi«, »Rimbaudevi kraji«, »Prerokbe in vizije«). Skoraj, pravim, ker se te vsebine in prijemi prepletajo in skupaj oblikujejo svoje posebno obzorje. Pisec tu in tam poseže v pripoved s komentarjem in doda esejistični element, še preden proti koncu (v delu »Eni in drugi«) preide k docela esejskim, zvečine biografskim spisom.

Med slednjimi je spis o Weiningerju (»Otto«). Njegovo knjigo Spol in značaj (1903) Lunaček pravilno umesti med seksistične in rasistične teorije, ki se razcvetijo v devetnajstem stoletju (in nadaljujejo v dvajsetem). Weininger ni ne prvi ne edini, ki se je loteval splošnih tem spola in rase z mešanico selektivne načitanosti, znanstvene intuicije in militantnih predsodkov. A kaj drugega lahko pričakujemo od bistrega triindvajsetletnika, skoraj še mladostnika, kakor da bo odpiral zase pomembna vprašanja – in si nanje odgovarjal – v besednjaku, ki pritiče njihovi teži, njegovi izobrazbi in svoji épistemé? To ga seveda ne odvezuje, nakaže le, da je simptomatičen ves tisti konceptualni korpus (cf. Mosse), ki še danes vpliva na predstave o spolu in spolni razliki. Tudi v pričujočih zgodbah.

Naš pisec, se mi zdi, je res z eno nogo v devetnajstem stoletju. Takrat so se začeli Evropejci bolj množično prepuščati čarom nevsakdanjih svetov, geografskih in fantazijskih. Francoski umetniki so odkrili (Said bi rekel: izumili) Orient, tudi v tej zbirki pogost ambient. Iz istega kroga je pesnik Arthur Rimbaud, ki Lunačku že vrsto let figurira kot bleščeča zvezda, kot ljubljeni sopotnik in sogovornik. Ta transferni objekt, kakor bi mu rekli v psihoanalizi, pa ni brez protislovij – pogled na Rimbauda skoz Jezusov mit (»Jezus in Arthur«) je grandiozna in hkrati trivialna idealizacija, saj skrči pesnika na nekakšno poslanstvo.

Toda piščeva zazrtost nazaj ni povezana z zavračanjem sedanjosti. V »Dialogih«, na primer, ki stojijo med črticami iz prvega dela in esejističnimi spisi iz tretjega, se krešejo moralno-etične dileme, ki niso pri vrhu našega današnjega zanimanja, a to ne pomeni, da so razrešene. Isto velja za ortopedske predstave o lepoti, ki ima prominentno mesto v vsej knjigi. Niso moderne v kontekstu enaindvajsetega stoletja, a ko občutim zavist ob omembi konkavnega trebuha (»Jakobove muke«), pač ne morem reči, da so passé. Po mojem mnenju imaginarij tukaj ni predmoderen, temveč protimoderen. Zavrača trendovstvo, miselnost, da je »modernost« že sama na sebi presežek. Pogosta kritičnost do sodobnih tokov tako v umetnosti kakor v teoriji nadene piscu videz konservativnosti, v ozadju tega videza pa je, da mu gredo zlagane in površne stvari na živce. S tem nočem reči, da v resnici ni konservativen. Je, ampak z razlogom.

Knjiga Glasovi in podobe Matjaž Lunaček je na voljo v spletni knjigarni.