V četrtek, 25. aprila 2024, je v Knjižnici Otona Župančiča potekal pogovor z mag. Miranom Možino, psihiatrom in psihoterapevtom, o skritih potencialih staranja, ki presegajo prevladujoče starostne stereotipe in poudarjajo starost kot obdobje razvoja in osebne rasti. Uvodoma je moderator dr. Otto Gerdina izpostavil, da starost ni zgolj obdobje upadanja, temveč tudi čas rasti in razvoja, če le dopustimo avtentično in neprisiljeno staranje. Poudaril je, da lahko stari ljudje presenetijo z nadaljevanjem psihosocialnega razvoja v starosti, kar vključuje preseganje družbenih omejitev in konvencij ter doseganje nove povezanosti s svetom in vesoljem.
Moderator je uvodoma opozoril, na neoliberalno ideologijo, ki upokojence sili, da družbene vloge, ki jih izgubijo ob upokojitvi, zamenjajo z novimi, ob tem pa ohranjajo čim boljšo telesno kondicijo in zdrav življenjski slog, se ukvarjajo s prostovoljstvom, prosti čas zapolnijo z raznimi dejavnostmi in neprestano razvijajo veščine, se izobražujejo, uporabljajo estetske in ‘coaching’ storitve, pripomočke za ohranjanje mladostnega videza, nešteto krem proti gubam ter vitaminov in prehranskih dodatkov, ki jim bodo pomagali, da bodo produktivni tudi v starosti. Te pritiski zavirajo razvoj osebnosti v smeri gerotranscendence, ki pomeni odmik od materialnega in racionalnega doživljanja sveta.
Dejstvo, da gerotranscendenco tudi v najbolj razvitih delih sveta doseže le kakšnih 20 % prebivalstva, priča, da je v današnji družbi ovir pri doseganju gerotranscendence več kot bližnjic. Miran Možina je v pogovoru izpostavil, da kultura narcisizma in obsedenost z videzom ovirata razvoj proti gerotranscendenci.
Starost je tudi zelo zahtevno obdobje, saj se v tem času posameznik sooča tudi z lastno minljivostjo in smrtjo. Razmisleke o minljivosti lahko sprožijo subtilna doživetja, kot je denimo rjavenje in odpadanje listov jeseni, ali pa bolj neposredna doživetja, kot so smrti znancev, prijateljev, sorodnikov in partnerjev. V zvezi z doživljanjem in sprejemanjem smrti je izpostavil Yalomovo knjigo Med smrtjo in življenjem, ki prinaša pretresljivo doživljanje zadnjega življenjskega obdobja ob izgubi vseživljenjske sopotnice.
V drugem delu dogodka sta se sogovorca dotaknila tem, ki mogoče knjigi o gerotranscendenci manjkajo. Denimo, da se lahko osebna rast odvija tudi v okviru intimnopartnerskih odnosov in ne le na individualni ravni. Velja pa tudi obratno nekateri intimnopartnerski odnosi lahko psihosocialni razvoj tudi zavirajo. Na primer, ko se partnerja ujameta v začaran krog in ne moreta zaživeti bolj avtentičnega življenja.
Razpravo o gerotranscendenci je treba nujno dopolniti tudi z razmislekom o družbenih neenakostih oziroma, kot je Miran Možina izpostavil »transcendenca ni samo psihološko vprašanje. To je izrazito socialno vprašanje in je izrazito tudi vprašanje enakosti in socialne pravičnosti.« In opozoril, da moramo biti pozorni na ideologijo neoliberalizma, ki zatemni krivične in problematične družbene okoliščine in vso odgovornost za svojo dobrobit pripiše posameznikom.
Miran Možina je prav tako mnenja, da bi bilo bolj kot o gerotranscendenci govoriti o geroimanenci, saj gre za lastnosti, ki so že prisotne v vsakemu od nas in se lahko izrazijo že pred samo starostjo. Sam se je, denimo z mnogimi eksistencialnimi vprašanji, ki so značilna za gerotranscendenco, soočal že v mladosti in jih raziskoval skozi vse življenje.
Na koncu pogovora je Miran Možina opozoril še na problem prekomerne uporabe psihotropnih zdravil v domovih za starejše, ki zavirajo razvoj proti gerotranscendenci. Problem je, da večina teh zdravil ni specifičnih in delujejo tako, da porežejo doživljanje: »Izgubiš tisto, kar je ključno. To je pa doživljajska živost.
