Letošnje letno srečanje Slovenskega sociološkega društva naslovljeno Pandemična družba se je v petek, 24. septembra 2021, pričelo z okroglo mizo Starizem v času Covida-19, na kateri so sodelovali dr. Dušan Keber, dr. Majda Pahor, dr. Zvezdan Pirtošek in Denis Sahernik, moderiral jo je Otto Gerdina iz zavoda OPRO, sicer tudi član Slovenskega sociološkega društva.
V letu 2020 je življenje v Sloveniji izgubilo skoraj 4.000 ljudi, kar je približno 20 odstotkov več kot običajno, s čimer smo se glede na presežno umrljivost neslavno uvrstili na sam svetovni vrh. Moderator Otto Gerdina je razpravo začel z ugotovitvijo, da so med umrlimi prevladovali predvsem stari. Po podatkih sledilnika je bilo med presežnimi smrtmi v letu 2020 kar 88 % starejših od 62 let. Na prvi pogled je videti, da bolezen bolj prizadene to skupino ljudi zaradi njihove biološke ranljivosti, vendar se lahko upravičeno vprašamo, če upoštevamo, da so se v večji meri okužili in umirali stari v domovih starejših občanov (DSO), ali gre za družbeno tragedijo, ki je bila posledica sistemskega starizma. Starizem je specifična oblika diskriminacije, ki utemeljuje in vzdržuje neenakosti pri obravnavi starih ljudi. Ko se na makro ravni manifestira v institucionalnih normah in strategijah, ki podpirajo starostne stereotipe in zmanjšujejo priložnosti za stare ljudi na več področjih življenja, govorimo o sistemskem starizmu.
Da gre zelo verjetno za drugo, je na primeru okrnjene zdravstvene obravnave starih v času pandemije izpostavil dr. Dušan Keber. V mnogih državah se je vzpostavilo dekrete, da se v primeru pomanjkanja postelj na intenzivni negi zavrne bolnišnično oskrbo osebam z manjšo perspektivo preostalega življenja (npr. ima pridružene bolezni in predvidoma manj kot eno leto življenja pred seboj). Medtem ko so bile v Švici take smernice (npr. osebam starejšim od 85 let bo zavrnjen ventilator) jasno komunicirane s strani države in so se jih pacienti in svojci zavedali, se je v Sloveniji o tem odločalo netransparentno, in kjer so nekateri oskrbovanci dobili pečat za odtegnitev bolnišnične oskrbe v naprej, ko so bili še zdravi, bi lahko šlo za sistemski starizem.
Po mnenju dr. Zvezdana Pritoška je starizem v družbi biološko ukoreninjen in se nam vrne kot bumerang, saj naj bi ljudje s starističnimi prepričanji umirali 8 let prej in z več boleznimi, zato se moramo kot družba s humanostjo in izobraževanjem neprestano boriti proti njemu. Dr. Keber je pripomnil, da če bi se množično umiranje dogajalo drugi populaciji, recimo otrokom, kot družba ne bi zamahnili z roko in rekli, da gre zgolj za otroško bolezen in sistemsko ne bi ukrepali, kot smo to storili pri populaciji starih, zaradi česar so domovi starejših občanov postali smrtne pasti.
Denis Sahernik iz Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je potrdil, da je bilo praktično nemogoče preprečiti širjenje koronavirusa v domovih starejših občanov, ko je okužba enkrat prišla v njih, saj večina ni mogla vzpostaviti pogojev, ki bi okužene lahko popolnoma ločila od neokuženih. Čeprav so bili vladnim ukrepom primorani slediti, pa so bili za vzpostavitev učinkovitih rešitev (npr. urejen sistem prezračevanja, iskanje zunanjih lokacij), prepuščeni samim sebi, in še do danes niso prejeli zadostne državne pomoči. Država se preveč zanaša, da bo vse probleme rešilo cepivo.
Da smo kot družba bolj pripravljeni spregledati katastrofo tistih, ki so že tako odrinjeni iz družbe in s tem »manj pomembni« za njeno delovanje, je dr. Majda Pahor pripisala nezavednemu starizmu. Ta se oblikuje iz predstav, ki jih ljudje prejemajo iz kulture, v kateri živijo, in jih nato nereflektirano ponotranjijo. Opozorila je na problematičnost tovrstnega sprejemanja realnosti, saj hitro vodi v binarne strukture mišljenja, ki silijo k poenostavljanju situacije, na primer, da morajo zaradi zaščite starih trpeti mladi. To ovira analitično razmišljanje, ki vodi v bolj realno oceno kompleksnega stanja. Zato, pravi, se moramo starizma pravzaprav odučiti, saj zleze v nas nezavedno.
Da je starizem v zdravstvu zelo prikrit in nezavesten je izpostavil dr. Zvezdan Pirtošek. Zato, pravi, so nujne študije, ki ponujajo odgovore na to, kako se s starizmom spopasti. Na primer, ena od teh kaže, da če različne skupine ljudi živijo skupaj in stari ljudje ne živijo ločeni v getih, se te skupine bolje razumejo. Tovrstne učinke bi veljalo upoštevati tudi pri sistemski ureditvi izobraževanja zdravstvenih delavcev. Nedavno so se odločili, da izvedejo obvezno predavanje o starosti in staranju za medicinske sestre, a je vprašljivo, kolikšen bo njegov učinek, saj so medicinske sestre močno preobremenjene.
Gosti so se strinjali, da bi utegnila ta pandemija kot vse velike katastrofe voditi do velikih sprememb. Po besedah dr. Majde Pahor se moramo zgroziti in reči nikoli več. Le tako lahko pridemo do motivacije, da naslednjič ravnamo bolje. Prvi pogoj za to je, da si priznamo, da je prišlo do nečloveškega ravnanja s soljudmi, pa četudi je bilo vse narejeno po zakonu, saj ne moremo spregledati vseh presežnih smrti, ki bi bile lahko preprečene. Nato pa moramo opraviti obsežno analizo in refleksijo, neobremenjeno z ideologijo in političnimi interesi, da se kaj takega ne bo več ponovilo.
Na koncu se je razvila diskusija iz občinstva, kjer se je oglasila Biserka Marolt Meden iz društva Srebrna nit, ki je pozdravila pobudo po refleksiji in izpostavila, da bo, dokler ne bo premikov na področju kadrovskih standardov in normativov, skrb za stare v domovih starejših občanov in bolnišnicah ostajala neustrezna. Z daljšim komentarjem se je oglasila tudi dr. Maca Jogan, ki je nazadnje odprla vprašanje, če so se pri obravnavi starih med epidemijo pokazale razlike med javnimi in zasebnimi domovi starejših občanov, saj imajo slednji po njeni predpostavki višjo ceno in zato verjetno drugačen odnos do starih. Namreč tisti, ki je višje na lestvici bogastva, drugače deluje kot tisti, ki nima teh možnosti, da bi si kupil udobje, primerno za življenje. Sahernik teh podatkov ni imel, a je poudaril, da preveč stroška pade na družine in svojce ter da bi moralo biti bivanje v domovih starejših občanov bolj dostopno. Biserka Marolt Meden pa je pojasnila, da v Sloveniji sploh nimamo zasebnih domov, saj delujejo s koncesijo in so zato del javne mreže. Zato pravi, da med domovi zares ni razlik, povsod se srečujejo z istimi težavami (npr. manka kadra), z izjemo boljših prostorov v novejših domovih starejših občanov s koncesijo, a ne v enih ne v drugih oskrba ni zadovoljiva.
