V knjižnici Otona Župančiča je 23. marca ob 18:00 potekal posvet z naslovom »Stanovanjska neenakost: Od privilegija izbranih do univerzalne temeljne storitve«. Če so stanovanja del univerzalnih temeljnih storitev, to še ne pomeni, da ga vsak dobi zastonj. Pomeni pa, da je prav vsakomur treba zagotoviti, da dobi varno, primerno in cenovno dostopno stanovanje. Gradnjo stanovanj lahko financira vlada, k profitu usmerjene korporacije in finančne ustanove, neprofitne in človekoljubne organizacije in različne kombinacije naštetih, ki lahko ali pa tudi ne delujejo v javnem interesu. Za lastnike, stanodajalce, investitorje in banke so stanovanja postala finančna pridobitev, zlata jama, ki posamezniku nudi varnost, družini bogatenje, korporacijam dobiček, o skrbi za skupne potrebe pa tu ni sledu.
Izhodiščna točka pogovora je torej bila, da ima vsak ima pravico do bivališča. To bivališče pa mora biti primerno, dostopno in na voljo vsem, ki redno poravnajo svoje obveznosti. Na primernost stanovanj vplivajo najmanj kakovost stanovanj, značilnosti soseske in obseg nadzora, ki ga imajo stanovalci nad lastnim domom in okolico. Na pogovoru s strokovnjaki smo ugotavljali, kakšno je trenutno stanje na področju stanovanjske problematike v Ljubljani, kako konkretno povečati dostopnost stanovanj (npr. prenova in prerazdelitev obstoječega fonda, s predpisi, z davki ali obveznim odkupom), in si pogledali primere dobre prakse pri katerih gradnja novih projektov upošteva omejitve planeta in zagotavlja varnost prihodnjih generacij.
Sašo Rink, direktor Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, je povedal, da skladu uspe zagotoviti 150 stanovanjskih enot letno, samo na zadnji razpis pa se je prijavilo 4000 prosilcev. Zaveda se, da varna namestitev pomeni boljše kolektivno zdravje družbe. Napovedal je skorajšnjo gradnjo 361 novih stanovanj na Povšetovi in 40 na križišču Resljeve in Masarykove. Predlagal je letno kvoto grajenih stanovanj po nižji ceni, gradnjo najemnih stanovanj in uvajanje natančnejših evidenc o oddajanju.
Dr. Miloš Kosec, arhitekt, je doktoriral na Univerzi Birkbeck v Londonu in je od lani zaposlen kot kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Trdi, da je najbolj trajnostno prerazporejanje in urejanje že obstoječega stanovanjskega fonda. In da bi verjetno morali uslužbencem, ki delajo od doma, podjetja vsaj delno subvencionirati najemnine, saj prihranijo pri opremljanju poslovnih prostorov.
Je pa po drugi strani že sam nakup stanovanja, tudi če ga ne oddajaš, zaradi rasti vrednosti donosna investicija. Zato je nujna obdavčitev nepremičnin.
Pogovor je del cikla pogovorov OPRO, zavoda za aplikativne študije, o univerzalnih temeljnih storitvah, ki ga finančno podpira Mestna občina Ljubljana.
