Skriti prezir do šibkosti: Individualna in institucionalna infantilizacija starih


V četrtek, 2. februarja, je v bralnici Centra kulture Španski borci potekala okrogla miza o individualni in institucionalni infantilizaciji starih. O infantilizaciji starih kot prikritem preziru do šibkosti so govorili dr. Breda Sobočan, dr. Mateja Kožuh Novak in dr. Vito Flaker. Pogovor je vodil Otto Gerdina.

»V zunanjih obeležjih se kaže, da je dom organiziran podobno kot osnovna šola. Ne bom rekel vrtec, čeprav bi me mikalo. /…/ Edino kar pogrešam je to, da ni roditeljskih sestankov« Vito Flaker (na sredini).

Izvedeli smo, da lahko besedo infantilizacija v najširšem pomenu razumemo kot tretiranje osebe, ki biološko ni otrok, kot, da bi otrok bil. V institucionalnem okolju lahko o infantilizaciji govorimo takrat, ko oseba z avtoriteto obravnava starega človeka na otroški način. Najbolj pogosto gre za pokroviteljsko obliko govora, pri katerem se uporablja otroško besedišče, pomanjševalnice, pretirano intonacijo in višji ton glasu. Med druge oblike institucionalne infantilizacije štejemo tudi predomače oblike naslavljanja, javno razkrivanje osebnih in zdravstvenih informacij, ter siljenje v uporabo neprimernih prostočasnih aktivnosti. V teh primerih lahko govorimo o nenamerni zlorabi.

Pri individualni infantilizaciji, pa je bolj zapleteno, saj je lahko nagovarjanje partnerja z pomanjševalnicami, visokimi toni in prijazno intonacijo način izkazovanja ljubezni in skrbi za partnerja, ki potrebuje pomoč in podporo. Kljub temu, pa obstaja bojazen, da je tak način govora motiviran, ne z ljubeznijo in vdanostjo, temveč z željo po doseganju ali ohranjanju dominantnega položaja v partnerstvu. Ko govorimo o individualni infantilizaciji je verbalno zlorabo, (ki je lahko namerna ali nenamerna) veliko težje ločiti od ljubeče skrbnost, ki karakterizira najbolj plemenita in vzorna partnerstva.

V obeh primerih gre za zavestno ali nezavestno obravnavo šibkejšega kot otroka, kot nekoga, katerega mnenje šteje manj, kar je posledica stereotipov o starosti, tako imenovanega starizma. To pootročenje drugega se dogaja tako doma s strani družinskih članov kot v institucijah. Dr. Flaker je denimo primerjal domove za stare z osnovnošolskim konceptom, kjer je vse vnaprej določeno, urniki, dejavnosti, seveda tudi stroga hierarhija, čemur se dodaja še naporno delo negovalcev, ki pa so za povrh zelo slabo plačani, kakor je poudarila dr. Mateja Kožuh Novak. Enačenje starega človeka z otrokom je nesprejemljivo, ker ima kljub šibkosti in marsikateri nezmožnosti star človek za sabo izkustvo, spoznanja, želje in hrepenenja kot vsakdo drug.

Problem institucij, ki skrbijo za stare, pa je po mnenju dr. Flakerja tudi to, da za razliko od drugih institucij, kot so vrtci in šole, pedagoški eros zamenja pedagoški tanatos. Na ljudi se začne gledati kot na stvari, pri tem pa se jih pomanjša in pogosto infantilizira. Razlaga pa se spet dotika preobremenjenosti: manj je dela s pritožbami podrejenih stanovalcev, ki se jih mirne volje spregleda, kot z enakovrednimi akterji, katerih želje, potrebe in predloge je potrebno upoštevati. Infantilizacija vedno pomeni demonstracijo in in hkrati mehanizem ohranjanja nadrejenosti med dvema akterjema. Kar pa ne pomeni, da se vselej infantilizirajoče vedenje pojavi s tem namenom.

Breda Sobočan (druga po vrsti iz leve) komentira opazko poslušalke, ki je potožila nad občutkom, da jo je razjezilo, ko je ugotovila, da ji njena mama ne more več zagotavljati želene podpore in da je zdaj mama tista, ki jo potrebuje. Pravi, da gre za naraven proces žalovanja in da morajo otroci na neki točki odžalovati vse kar je bilo in se otresti vseh iluzij, ki so jih nostili: »Ta jeza je oznanilo, da gremo v novo fazo.«

Ravnanje s starim, pomoči potrebnim človekom, kot da bi bil otrok, je lahko posledica pretirane ljubeznivosti in skrbnosti, ki izhaja iz tega, da ljudje ne znamo dovolj dobro pristopiti k drugim ljudem, ko so v taki situaciji, da so odvisni od pomoči drugih. V teh situacijah se pogosto spomnemo otroštva in kako so starši, učitelji in ostali z nami ravnali. To ponavljamo.

Dr. Kožuh Novak takšno pokroviteljstvo opaža v spremenjenem odnosu med starši in otroci. Pravi, da so zdaj otroci tisti, ki se postavijo v nadrejen položaj do svojih ostarelh staršev. Vendar meni, da temu ne bi bilo treba biti tako, da bi lahko z malo posluha te odnose humanizirali. Je pa pred tem potrebno rešiti vsaj ekonomsko odvisnost staršev od otrok.

Sama razprava, še bolj pa kasnejša vprašanja iz občinstva, so pokazala, da so glede odnosa do starih odprta v družbi pravzaprav vsa vprašanja, tako s področja odnosov, družbenih podob, pkroviteljskega pačenja samopodob, vprašanja dostojanstva, moči-pomoči-premoči, strahu pred smrtjo, kar vse izrivamo iz dnevnih redov tako institucionalno pristojnih za stare kot precejšnje večine med vsemi.

Ena izmed obiskovalk je vprašala, zakaj se stari enostavno ne postavijo zase, da denimo njena babica pušča, da z njo ravnajo pokroviteljsko in se podreja željam mlajših, in smo slišali odgovor Mateje Kožuh Novak: »Zato, da bi nas kdaj obiskali, nam telefonirali, … Da ne bi izpadli kot stare tečke, ki se jim je treba izogniti.«

Ena izmed obiskovalk je vprašala, zakaj se stari enostavno ne postavijo zase, da denimo njena babica pušča, da z njo ravnajo pokroviteljsko in se podreja željam mlajših, in smo slišali odgovor: ‘Zato, da bi nas kdaj obiskali, nam telefonirali, … Da ne bi izpadli kot stare tečke, ki se jim je treba izogniti.’ Strah pred izgubo naklonjenosti in nekaj majhnih privilegijev botruje neproblematiziciji takšnega odnosa s strani starih samih tako v družinah kot v domovih za ostarele.

Nedvoumno in enotno mnenje vse je bilo, da je država starim precej mačehovska, tako glede razmer v izobraževanju in spregledovanju potrebnih znanj, kot v zdravstvu, kjer denimo preobremenjene psihiatrične ambulante nimajo dovolj časa, da bi si za pomoči potrebnega posameznika vzele toliko časa, kot bi ga ta potreboval, ali denimo v pobudah za medsebojno pomoč starih starim, česar se, blago rečeno, ne spodbuja dovolj.