Ob izidu temeljnega, vendar razumljivo, a neupravičeno spregledanega dela Simone de Beauvoir Starost I – Stališče zunanjosti, ki ga je OPRO, zavodza aplikativne študije izdal petdeset let po njenem nastanku, smo sepogovarjali z dr. Alenko Švab, profesorico sociologije na ljubljanski FDV, ki raziskuje družine in družinske politike, življenjske poteke in družbene vidike seksualnosti, intimnosti in telesa, dr. Tino Bilban, raziskovalko na Inštitutu Nove revije, literarno kritičarko, urednico, prevajalko in avtorico, ki pri svojem delu prepleta sodobne znanosti, filozofijo in literaturo in dr. Damirjem Josipovičem, višjim znanstvenim sodelavcem na Inštitutu za narodnostnavprašanja, ki je med številnimi drugimi strokovnimi in znanstvenimi deli avtor monografij Dejavniki rodnostnega obnašanja v Sloveniji in Učinki priseljevanjav Slovenijo po drugi svetovni vojni.

Vsi sodelujoči so poudarili temeljnost dela de Beauvoir, ki je pred petdesetimi leti prepoznala relevantnost starosti kot še danes slabo obravnavanega fenomena. Lotila se ga je tako, kot se ga danes ne loteva nihče,to je z vključitvijo več disciplin, z analizo literarnih del antropoloških pričevanj, bioloških dokazov, kulturološke primerjave, filozofske meditacije in sociološke refleksije.
Njen prvi poudarek pri obravnavanju starosti je, da je starost ne le demografsko dejstvo, temveč da je produkt družbenih neenakosti in razrednega boja. Zato se problemi starih ne pojavijo šele, ko so stari, temveč se zaradi civilizacijskih mankov akumulirajo skozi vse faze življenja in se zgolj izkristalizirajo v starosti.
Starost je bila skozi večino zgodovine izločena in družbeno marginalizirana, le kratka obdobja je bila cenjena, kar je bilo pogojeno zinstitucionalizacijo lastnine. V večini drugih obdobij so vladali mladi, stariso ostajali na margini.
Simone de Beauvoir nam več kot jasno pokaže in dokaže, da je odnos do starih v zahodnih družbah posledica razmerij moči, torej razredno determiniran. Z njenimi besedami, se s starim človekom, predvsem pripadnikom nižjega sloja, nikoli ni nihče identificiral: ‘Star človek ni bil pravi človek,človek sam, ampak njegova najbolj oddaljena meja: bil je periferija človeškega stanja; ni bil prepoznan in nihče se ni prepoznal v njem.’
Ko je dr. Tina Bilban komentirala dejstvo, da starost ni le biološko temveč tudi kulturno dejstvo, je navedla primer otrok, pravljic. Ko je proučevala odnos otrok do pravljic, v katerih nastopajo stari, so imeli otrocite stare radi. Manj radi pa so imele pravljice s starimi založbe oziroma založniki, še manj pa starši, ki so tisti, ki otrokom pravljice kupujejo.

Dr. Alenka Švab je potrdila spoznanje, da je starost problem moči, da je odvisna od razreda, ki mu posameznik pripada. Zaton delavca se začne prej, pri izčrpavanju za preživetje je pogosto žrtev bolezni in šibkosti. Privilegirani, ki je lahko skrbel vse življenje za svoje zdravje, ga je takega lahko ohranil bolj ali manj nenačetega do smrti.

Dr. Damir Josipovič med drugim povedal, da so privilegirani tudi pred sto in tisoč leti doživljali visoko starost, blizu današnjega povprečja, seveda ne vsi, saj je bil prenekateri žrtev bolezni ali poškodb. Tako kot so zgodovinski podatki varljivi, so po njegovih besedah tudi današnji, zlasti očitni pesek v oči je podatek o pričakovani življenjski dobi, ki je pri obeh spolih za kar nekaj let daljša od povprečne.

Zadnji del pogovora je zajel vprašanje, kako vpliva na posameznika upokojitev. Pri deprivilegiranih je tako, da je odgovor vedno negativen. Ali bi raje še delali, ker se bojijo revščine, ali pa bi se upokojili, ker je sicer ogroženo njihovo zdravje.
Ko so bili gostje vprašani, ali je današnja politika dostarih tako škandalozna, kot je bila po trditvah Simone de Beauvoir pred petdesetimi leti, smo dobili le en odgovor v treh variacijah, in ta je bil, da je danes politika do starih prav tako škandalozna, če ne še bolj.