Na okrogli mizi z naslovom Se bo z UTD okoristil kapital je moderator Otto Gerdina 15. marca 2018 v bralnici Centra kulture Španski borci gostil zastopnika sindikata centrov za socialno delo Perico Radonjića, izvršnega direktorja SBC – Kluba slovenskih podjetnikov Gorana Novkovića, in Miroljuba Ignjatovića s Centra za proučevanje organizacij in človeških virov pri FDV.
Univerzalni temeljni dohodek običajno povezujemo s politično levico, ima pa UTD tudi podpornike med poslovneži iz sveta najnaprednejših tehnologij. Končno je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja njegovo različico predlagal znani ekonomist Milton Friedman. Danes mediji poročajo, da vidi UTD kot odgovor na avtomatizacijo denimo tudi Teslin direktor Elon Musk. Zamisel nekega zajamčenega minimalnega dohodka torej ni nova, pomembno spodbudo pa je doživela z razvojem in razraščanjem prekariata na eni in digitalizacije in avtomatizacije na drugi strani.
V prvi vrsti gre za vprašanje, kako zaščititi državljane pred pomanjkanjem in (ponovno) razviti socialno državo, zmanjšati socialne neenakosti in izboljšati izbiro ter priložnosti za državljane.
In tako se ne moremo izogniti razmišljanju, da gre pri uvajanju UTD oziroma širše o konceptu socialne države pravzaprav za precej raznolike interese. Ključno vprašanje se torej glasi, ali lahko UTD postane spodbujevalec socialističnih načel in se izogne nenamernemu spodbujanju neoliberalne agende.
Široka paleta dogajanj v zvezi z UTD nam nazorno kaže, da je idealni tip UTD s svojimi značilnostmi univerzalnostjo, individualnostjo, uniformnostjo, brezpogojnostjo in trajnostjo kljub množici argumentov v njegov prid v tem trenutku še neuresničljiv. Zato pa v različnih okoljih nastajajo različne sheme implementacije, ki si prilagajajo katerega od temeljev teoretsko idealnega UTD. Te neidealne oblike UTD postajajo del sprejemljivejših ukrepov tako v okoljih, ki poudarjajo pomen enakosti, kot v okoljih, ki poudarjajo svobodo. Med najpomembnejšimi dejavniki odnosa do UTD sta struktura politične moči in položaj političnih akterjev vzdrževanja statusa quo, pa moč politične levice, med katero uvrščamo tudi sindikate, in seveda socialdemokratskih in socialističnih strank ter največkrat od njihove sposobnosti, da za svoje cilje o večji enakosti in pravičnosti pridobijo koalicijske partnerje. Ta razmerja v precejšnji meri opredeljujejo odnose med državo in gospodarstvom, ki bi jih v glavnem lahko razdelili na konzervativizem, liberalizem in socializem.
Eno temeljnih vprašanj je, zakaj se UTD ne more uvrstiti na dnevni red političnih razprav, in tako ni zaznan kot družbeno relevantni problem in ne pride na dnevni red odločanja političnih institucij, kot je zapisal dr. Urban Boljka. Naša naloga je torej, da poskušamo UTD definirati skupaj z vsemi možnimi ideološkimi in vrednostnimi interpretacijami in jih skozi javni prostor uvrstiti na dnevni red političnega odločanja.
Zavračanje diskusije o razsrediščenju delovne etike UTD onemogoča, da bi se sploh uvrstil na dnevne rede odločevalcev. Zato se bo UTD v prehodnem obdobju verjetno moral odpovedati kateremu od svojih principov, najverjetneje brezpogojnosti. Gradualizem bi kasneje postopno širil krog upravičencev in višino dohodka. Verjetneje pa se bo še nekaj časa mnenjska diskusija predvsem vrtela okoli vprašanja, ali naj UTD nadomesti širok spekter socialnih prejemkov, storitev in programov države blaginje, ali pa bo dopolnjeval obstoječe socialne politike.
Perica Radonjić je uvodoma potrdil, da je sindikat naklonjen drugačni distribuciji tega, kar se v državi ustvari. Vendar zahteva uvajanje UTD spremembo vseh obstoječih podsistemov, predvsem pa sociale, zdravstva in sistema davkov.
Miroljub Ignjatović je menil, da sistem, kakršnega imamo, še vedno deluje. Brez socialnih transferjev bi imeli pod pragom revščine 41 odstotkov ljudi, tako pa je ta delež pri nekaj več kot 13 odstotkih. Potrebujemo spremembe države blaginje, ki bodo odražale spremembe na trgu dela in v gospodarstvu. Dokler je pod pragom revščine relativno malo ljudi, se po njegovih besedah politika in družba s tem ne bosta resneje ukvarjali.
Goran Novković je povedal, da delodajalci razmišljajo o UTD in ga mnogi vidijo kot resno alternativo. Obstaja pa kup pragmatičnih neznank. Podjetja so zainteresirana za ustrezno razporejeno kupno moč, vendar mora biti jasno, na čigav račun bo šla morebitna prerazporeditev. Predvsem se delodajalci bojijo razcveta dela na črno.
Perica Radonjić je opozoril na dejstvo, da naj bi UTD zagotavljal osnovno ekonomsko varnost, socialni transferji pa so ciljani in včasih presegajo pri nas najpogosteje omenjano višino UTD 300 evrov.
Miroljub Ignjatović je menil, da je sicer 300 evrov nekaj, ni pa dovolj za preživetje več kot denimo štirinajst dni. Opozoril je, da še tistega, kar imamo, ne znamo izkoristiti, in navedel globalni primer Amazona, ki pri petih do šestih milijardah dobička ni plačal niti evra davka na ta dobiček, kar mu je bilo s preselitvijo v Luksemburg omogočeno.
Goran Novković je pritrdil, da je UTD tudi zaradi davčnih oaz globalni izziv, o njem pa bi morali razmišljati najmanj na ravni EU.
Na vprašanje, ali je sindikat glede na to, da zagovarja predvsem pravice svojih članov, pravi naslov za uveljavljanje UTD, smo dobili mlačen odgovor, da si sindikati prizadevajo, da bi zajeli tudi prekarce, vendar jim to nekako ne uspeva. Brezposelni in vprašanje njihovega zastopanja pa tako ali tako ostajajo neodgovorjeno vprašanje.
Tudi odgovor na vprašanje, ali bo UTD zaradi manjšega zanimanja za najslabše plačana delovna mesta grožnja za delovno intenzivne panoge z majhno dodano vrednostjo, ali morda priložnost, da se podjetništvo začne seliti v visokotehnološke in druge dejavnosti, ki temeljijo na znanju in raziskovanju, je izzvenel precej nedoločno, da se glede tega isto vprašanje poraja ob problematiki dviga minimalnih plač in da je o njem treba resno razmisliti.
Med neodgovorjenimi vprašanji je bilo še, ali je prekariat nova razvojna stopnja proletariata, usoda proletariata, ali gre za povsem ločena pojma, morda bi lahko govorili celo o dveh razredih. Zmanjkalo je časa tudi za resnejšo diskusijo o mednarodnem povezovanju kapitala na eni strani in že lokalno razdeljenimi sindikati na drugi.
