Na okrogli mizi v Centru kulture Španski borci je 9. novembra 2017 moderator Otto Gerdina gostil psihiatrinjo prof. dr. Vesno Švab, kriminalista Gorazda Jesenka in filozofa prof. dr. Boruta Ošlaja.
Ni dolgo tega, ko smo ob svetovnem dnevu preprečevanja samomorov slišali precej samohvale, kako smo uspeli spreobrniti trende samomorilnosti, da se v zadnjih letih zmanjšuje. Ob ponosu nad temi dosežki je bilo v drobnem tisku ali nekje na robu zapisa navedeno, da naraščajo edino samomori med starimi, predvsem med starimi moškimi.
Večinsko analiziranje fenomena je pretežno temeljilo na ugotovitvah, da so številni stari osamljeni, depresivni, telesno in kognitivno opešani. In s tem potrdili sliko, ki pravi: ‘Ja, tako je, res so ubogi, ampak tako je življenje, kruto.’ Kjer se zastavi vprašanje, kdo je tisti, ki si drzne odločati, čigavo življenje je bolj vredno živeti in čigavo manj. In kmalu pridemo do slutnje odgovora, da so to isti, ki določajo, koliko je kdo vreden za skupnost, tisto nerazločno maso, v kateri ima peščica ljudi na planetu toliko vsega kot vsa spodnja polovica istega planeta. Da nismo alpinistična odprava, ki tempo uravnava po najšibkejšem.
Tako nas ne more presenetiti, da je celo javno mnenje bolj strpno do samomorov starih, ne zavedajoč se, da so prav ti stari znanilci njihove prihodnje usode. In še huje. Nelagodje privre na dan ob vprašanju, zakaj starim, če so resnično neozdravljivo bolni in trpijo, ne bi smeli pomagati, da si sami izberejo način slovesa, in jih prepuščamo zankam na podstrešnih tramovih, samoizstradanju, zastrupitvam in drugim mukam.
Vesna Švab je med drugim navajala, da je samomor zadnje dejanje drame, ki se je začela že davno prej. Da ljudje do konca vsak na svoj način kličejo okolico na pomoč, vendar tega pogosto ne slišimo.
Gorazd Jesenko je pripovedoval o ženski in njenem dolga leta nasilnem možu. Ženski je padla neka težka stvar na talne ploščice, jih razbila, ženska pa si je v strahu pred moževim odzivom vzela življenje.
Borut Ošlaj je kot ključno navedel stopnjo uresničitev naših ciljev, ki nam jih družba nenehno nalaga. Živimo v času, ko je polovica vseh bolnikov v ZDA psihičnih bolnikov, in polovica države na antidepresivih, čeprav ne gre spregledati agresivnosti farmacevtske industrije na tem področju. Zaplete se, ko postanemo za mlado generacijo neuporabni oziroma ko ta mlada generacija tako misli. Ob odsotnosti spoštovanja se zapiramo v izolacijo.
Vesna Švab je menila, da je najbolj povezana s stopnjo samomorilnost stopnja družbene neenakosti. Tudi Gorazd Jesenko je pritrdil, da je družbeno nasilje ključno. Povzroči izključenost in občutke, da si nekomu v breme. In da ne bi bili v breme, gredo v dom za stare, če si to lahko privoščijo oziroma jim uspe najti posteljo.
Strinjali so se, da je denarja za institucionalno oskrbo, za nevladne organizacije na tem področju, absolutno premalo, kar je sramotno, saj bi pokritje teh potreb še vedno predstavljalo drobiž v primerjavi z drugimi skrbstvenimi sistemi. Tudi če se denimo s povprečno pokojnino spraviš v dom, ti ne ostane niti za kavo. Tatjana Arnšek je iz publike za sramotno označila dejstvo, da je država za pomoč (doplačila) zavezala svojce. Med drugim je še dodala, da je moških v domovih 20 odstotkov in da so tam ‘carji’ in se marsikomu po prihodu v dom stanje izboljša.
Veliko zanimanja publike je bilo na temo samomora z zdravniško pomočjo, a je bila skupna ugotovitev sogovornikov, da je vprašanj bistveno preveč, da bi jih lahko vsaj našteli v času, ki je še ostal do konca okrogle mize. Je pa Borut Ošlaj, ki je sicer tudi član državne komisije za medicinsko etiko, povedal, da je to vprašanje, na katerega bomo morali odgovoriti v precej bližnji prihodnosti. Vendar bo o njem morala odločati politika s pravniki in številnimi drugimi pomožnimi zakonodajnimi servisi.
