V četrtek, 18. 1. 2024 je dr. Otto Gerdina iz zavoda OPRO v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu predaval o zgodovinskih oblikah starizma v sklopu cikla O fenomenu starosti. Predavanje je temeljilo na uporabi modela vsebine stereotipov, ki sta ga razvili Amy Cuddy in Susan Fiske za sledenje zgodovinskih sprememb v pojavnih oblikah starizma.
Uvodoma je Gerdina povedal, da empirične raziskave modela kažejo, da stare ljudi pogosto ocenjujemo kot intelektualno manj kompetentne, manj ambiciozne in manj odgovorne kot mlade ljudi, a v nasprotju z njimi tudi kot prijaznejše in toplejše, zaradi česar so deležni sočutnega starizma. Sočutni starizem se pojavi, ko denimo ljudje poskušajo pomagati starim ljudem, ne da bi jih ti za pomoč prosili. Pomoč utemeljujejo na negativnih stereotipih in predsodkih o starosti, na primer, da so stari ljudje močno opešani in težko poskrbijo zase. Obstajata pa še sovražni in pozitivni starizem. Prvi vključuje nestrpnost ali neposredno diskriminacijo starih ljudi. Pojavi se takrat, ko so stari ljudje dojeti kot privilegirana družbena skupina, ki si prisvaja vse večji del skupnostnih virov. Drugi pa se pojavi, kadar so stari ljudje dojeti kot kompetentni in zanesljivi zavezniki mlajših družbenih skupin.
Gerdina je v predavanju pokazal, da sta sočutni in sovražni starizem skozi zgodovino pogosto sovpadala, pri čemer so bili sovražnega starizma deležni lastniki zemlje in stari ljudje na voditeljskih položajih, ki so se do smrti oklepali oblasti, sočutnega pa velika večina starih ljudi iz nižjih slojev, ki so se zaradi mukotrpnega dela, podhranjenosti in slabe higiene ljudje izčrpali že pri štiridesetih letih in v starosti (če so jo doživeli) živeli v ekstremni revščini. Kot je ugotavljal, bi lahko bilo izjema obdobje tik pred začetkom industrijske revolucije, ko so bili stari ljudje v meščanskem sloju deležni pozitivnega starizma. Podjetja so bila večinoma družinska. Star oče je bil dojet kot kompetentna glava družine, nadzoroval je družinsko lastnino in užival visok družbeni status do smrti. Ker so bili člani družinskih podjetji zaradi skupnih interesov tesno povezani so starega očeta dojemali kot zaveznika.
Hierarhično doživljanje sveta, v kateri je bila avtoriteta povezana s starostjo, so začeli ponovno rušiti ideali enakosti in svobode, ki jih je prinesla francoska revolucija. Zaradi hitrega uvajanja novih tehnologij, so postala znanje zrelih in starih delavcev hitreje zastarela in manj uporabna. Kot je pojasnil Gerdina stari ljudje niso bili več videni kot kompetentni delavci in pozitivni starizem je nadomestil sočutni starizem. Ta je v dvajsetem stoletju starim ljudem pomagal pridobiti pravico do državne starostne pokojnine, saj je bilo uvajanje zdravstvenih in socialnih storitev za stare ljudi v prvi polovici dvajsetega stoletja legitimirano s pripisovanjem negativnih lastnosti, kot so šibkost, odvisnost in nizek družbeni status, starim ljudem. Državno zagotovljena socialna varnost je bila razumljena ne le kot pravično nadomestilo za delo in pretekle zasluge, temveč tudi kot način spopadanja z negotovostjo in trpljenjem, povezanim z zadnjim obdobjem življenja.
Z vznikom neoliberalizma konec sedemdesetih let so se politike socialnega varstva namenjene pomoči starim ljudem reinterpretirale kot neupravičen privilegij starih ljudi. Prikazovanje starih ljudi kot srečnih, uživaških, politično močnih in sebičnih’ porabnikov omejenih družbenih virov je ustvarilo plodna tla za krepitev sovražnega starizma. Ta se je začel pogosteje pojavljati tudi v Sloveniji od velike finančne krize leta 2008 naprej, ko so se začeli pojavljati glasovi, ki pravijo, da so stari ljudje bolj zdravi, vitalni in dejavni kot so bili nekoč, a tudi, da si neupravičeno prisvajajo vse večji del družbenih virov, v skladu z neoliberalno mantro »zakaj bi jedli, če lahko delajo«.
