Sinoči je bil v Knjižnici Otona Župančiča ob 50-letnici izida znamenite La Vieilesse še bolj znamenite avtorice Simone de Beauvoir predstavljen slovenski prevod knjige Starost, nič manj temeljno delo, kot je precej bolj znan Drugi spol te avtorice. Če je Drugi spol izšel ob že močno glasnih in jasno artikuliranih zahtevah po enakopravnosti žensk, pa Starost na takšno družbeno podporo še čaka oziroma zahteva, da so tudi pravice starih, močno odrinjene, kot nekdaj ženske, nekaj, kar si bo treba izboriti.
Ali z avtoričinimi besedami: »So starci sploh ljudje? Če bi sodili po načinu, kako jih naša družba obravnava, je dovoljen dvom. Družba dopušča, da nimajo ne enakih potreb ne enakih pravic kakor drugi člani skupnosti, kajti odteguje jim minimum tistega, kar se jim zdi nujno; namenoma jih obsoja na bedo, brloge, bolehnost, samoto, brezup.«
Ko je avtorica pisala knjigo, se je današnji neoliberalizem šele porajal, danes, petdeset let kasneje, so stari v primerjavi z drugimi izgubili še več, so odrinjeni še bolj. Edino, kar jih v javnih razpravah krasi, je opešanost, neproduktivnost in odvisnost, z drugimi besedami – so nekoristen strošek, breme za družbo.
Knjiga v dveh delih na več kot 600 straneh dokazuje, da družba z usodo, ki jo namenja ‘neaktivnim’ članom, razkrinkava samo sebe in priznava, da zanjo šteje le profit, njen humanizem pa je zgolj fasada. Ko to enkrat doumemo, se ne moremo več zadovoljiti z zahtevami po velikodušnejši starostni politiki, dvigu pokojnin, zdravih bivališčih za ostarele, organizirani zabavi. Vprašljiv je ves sistem in zahteva je lahko le radikalna. Ali kot je v predgovoru k prvemu delu knjige napisal Boris A. Novak: »Slovenske vlade zadnjih let, desne in leve, ki si prizadevajo čez vse mere zaostrovati pogoje za upokojevanje ter sramotno nižati pokojnine, na žalosten način potrjujejo vizionarsko analizo Simone de Beauvoir.«
Čeprav je Simone de Beauvoir biologizmu staranja namenila precej prostora, je vendar iz vsake njene misli slišati, da se človek vedno stara znotraj določene družbe, kulture, ki mu opredeljuje mesto in položaj glede na družbene interese in zmožnosti.
Dr. Mirjana Nastran Ule, upokojena profesorica socialne psihologije in ustanoviteljica Centra za socialno psihologijo, pa je med drugim poudarila, da avtorica prikazuje predvsem zgodbe privilegiranih (Tolstoj, Trocki, Churchill, Gandi, Zola, …), vendar predvsem, ker pisnih ali drugih virov o odrinjenih pač ni veliko. Gotovo pa preteklo življenje, torej ves dejanski potek, določata usodo starega človeka. Pešanje delavcev se ne začne ob upokojitvi ampak mnogo prej izčrpa svoje vire. Medtem ko tisti z izobrazbenim in ekonomskim kapitalom veliko laže udejanja starost, kakršno si je zamislil.
Več informacij o knjigi Starost I in o knjigi Starost II najdete tukaj.
