Starizem vznika kot eden velikih -izmov enaindvajsetega stoletja (pojavlja se takoj za rasizmom in seksizmom oz. hkrati z njima). Delno, ker zadane vse, tako stare kot mlade, delno pa ker vključuje osnovna vprašanja socialnih politik.
Na okrogli mizi v Centru kulture Španski borci smo 14. februarja govorili o izvorih starizma, o stereotipih in predsodkih. Povabljeni so navajali, da je starizem proces sistematičnega stereotipiziranja in diskriminacije ljudi zaradi njihove starosti. Lahko bi rekli, da starizem zaobjema kakršnekoli predsodke ali diskriminacijo, ki škoduje ali koristi katerikoli starostni skupini. O diskriminaciji starejših govorimo, kadar ljudje neprimerno obravnavajo člane določene starostne skupine.
Negativne posledice starizma so na individualni ravni demoralizacija, slabša samopodoba, težje opravljanje vsakodnevnih opravil, nedejavnost ter fizični ali mentalni propad. Ekonomske posledice se kažejo predvsem v ignoriranju produktivnih in kreativnih zmožnosti tisočev starih, ki so se bili prisiljeni upokojiti zgolj zato, ker so dosegli določeno starost. Na družbeni in kulturni ravni starizem ignorira modrost in socialno oporo, ki jo starejša generacija nudi tisočim družinam (zapostavljanje teh virov ima lahko za posledico pomankanje zadostne skrbi za otoke, mladostniško odklonskost, pomanjkanje delovne sile, višje stopnje kriminala ipd.), na etični ravni pa starizem krši demokratične in etične principe zahodne družbe, da se vsakega človeka obravnava na osnovi individualnih zaslug in ne pripadnosti skupini.
Večina predsodkov o starosti morda izvira iz dejstva, da medicina, biologija in v veliki meri tudi psihologija staranje razumejo kot progresiven upad fizičnih in kognitivnih funkcij ali neizbežno propadanje, ki v končni fazi privede do smrti. V vsakdanji govorici starost pogosto povezujemo s senilnostjo, torej fizično in mentalno nečvrstostjo. Depresijo, žalost ali tesnobo interpretiramo kot senilnost in napak predpostavljamo, da gre za znamenja telesnega ali mentalnega propada, ki jih ni mogoče obrniti. Kar pa je le še ena izmed oblik starizma.
Socialna psihologinja Mirjana Nastran Ule poudarja, da niti predsodki niti nasilje ne izginjajo, ter da imamo predsodke vsi, le do različnih ljudi, četudi gre le za hladno distanco do njih. Nekoliko so se spremenili in se z denimo žensk ali črncev prenesli na ljudi z drugačnim življenjskim slogom. Posledice predsodkov so šale, izogibanja na ravni posameznika, na družbeni diskriminacija denimo beguncev ali starih. Posledični končni oziroma skrajni stopnji sta nasilje in genocid.
Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je omenil, da pojem diskriminacije ni natančno definiran, da zakon našteva nekaj elementov, med katerimi pa je ogromno sivih con. Opozoril je, da lahko s tem, ko v boji proti starostni diskriminaciji ne razlikujemo med različnimi kategorijami starih, nehote krepimo stereotip, da so vsi stari enaki oziroma, da v starosti ni raznolikosti.
Vito Flaker s fakultete za socialno delo je ponovil, da domovi za stare ostajajo totalne inštitucije, ki delujejo na principu izključevanja, saj morajo birokratski organi inštitucije zaradi same narave svojega delovanja ljudi ‘popredalčkati’. V nadaljevanju je bil še bolj neposreden in navedel, da primerljivi stari doma živijo bistveno dlje kot vrstniki v institucijah.
Mirjana Nastran Ule meni, da nas v predsodke ženeta zavist in sovraštvo, v kar se spremenijo strahovi. Protistrup zanje je življenjska radost.
Stari se stigmatizaciji ne morejo upreti niti s prikrivanjem telesnih in duševnih pojavov starosti niti s predajo in posledično nemočjo, temveč le z refleksijo in analizo stigme.
Nedvomno pa so vsi predsodki o starosti povezani s strahom pred smrtjo, ki starost povezuje z neživljenjem. Spregleduje se, da ko starost ni več usmerjena v produktivnost, lahko odkriva nove dimenzije v svojevrstni transcendenci in v povsem novi kvaliteti življenja in bivanja.
Sociologinja Tanja Rener je prepričana, da se predsodki poglabljajo, ker imajo sistemsko podporo. In da vsak, še tako šibek posameznik, vedno najde nekoga, ki ga bo lahko tlačil. Odločno zagovarja stališče, da si ne smemo dovoliti kratenja dostojanstva, ampak se moramo za dosegljivo izboriti. Stopiti moramo za korak ven iz sistema in se zateči k alternativam.
Koproducent cikla pogovorov o socialni izključenosti starih je EN-KNAP. Cikel poteka pod častnim pokroviteljstvom Zagovornika načela enakosti. Dogodek je finančno podprla Mestna občina Ljubljana. Medjiski sponzor je revija Dita.
