V ponedeljek, 6. junija smo v Knjižnici Otona Župančiča organizirali pogovor ob izidu knjige Potovanja z Epikurjem, avtorja Daniela Kleina, ki ga je v slovenščino za OPRO izvrstno prevedla Maja Lupša.
Daniel Klein zavrača današnje programe staranja, utemeljene na preživetih teorijah družbenega umika in aktivnosti, ter v starosti vidi edinstveno življenjsko obdobje: »Mislim, da so v življenju različna obdobja, vsako s svojimi značilnostmi, in če se kateremu od teh obdobji izognemo, se nam izmuzne tisto, kar nam ponuja. Po mojem si pristnejši, sam sebi bolj zvest, če se zavedaš, da se naše želje in sposobnosti iz obdobja v obdobje spreminjajo, in kdor tega noče verjeti, zamudi najlepše, kar mu lahko da tisti čas.«
Moderator Otto Gerdina je uvodoma ugotovil, da so Potovanja z Epikurjem razumljiv odziv na starost in staranje 73-letnega protagonista in avtorja knjige, pripadnika generacije, ki je odraščala v šestdesetih letih in se je naučila zavračati ustaljene vzorce življenja in absolutne resnice. Ko Klein razmišlja o starosti, se ne zateka po pomoč h kozmetični ali farmacevtski industriji, ki se trudita, da bi popravili naše pomanjkljivosti in ponujata izdelke, ki naj bi nas obvarovali pred seksualno, estetsko, telesno in možgansko starostjo. Obrne se raje na izkušnje filozofov, kot so Montaigne, Kierkegaard, Husserl, Heidegger in Sartre, ali ustvarjalcev kot so Dickens, Wilde, Sinatra in Fellini, ter razmišlja, kakšna vodila za dobro starost lahko najdemo v njihovih delih. Vselej izhaja iz subjektivne samopreiskave in kolekcije anekdotičnih uvidov iz vsakdanjega življenja starih ljudi na grškem otoku Hidra.
Zvezdan Pirtošek, predstojnik Katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in eden najodličnejših slovenskih nevrologov, je zaznal intuitivno avtorjevo občutenje, da bo starost prijetna in prijazna. Je pa, kot pravi, pomembno, da je avtor premožen Američan, ki si na grškem otoku lahko privošči hišo s pogledom na morje in sploh potuje in lahko gradi svojo filozofijo na temelju lastne življenjske izkušnje. In se spretno izogne razmisleku o stari starosti, ko človek izgubi sebe.
Primož Turk, filozof, docent in znanstveni svetnik Univerze na Primorskem je povedal, da je knjigo takoj nesel mami, saj knjiga načenja pomembna vprašanja o starosti, meša poetske prikaze otočanov in jih meša s prijazno predstavitvijo misli filozofov, ki se tičejo vseh nas.
Precejšen del pogovora se je sukal okrog libida. Lunaček je razmejil pojme spolna moč, libido in eros. In ko prva upada, je poseganje po viagri morda nekakšno podaljševanje srednjih let. Pri libidu in erosu smo priče sublimacije gonov, kjer ima starec veliko možnosti. Tudi avtor s pisanjem opravlja funkcijo, ki je očitno sublimativna. In ob vprašanju, zakaj si lahko starec želi želeti, česar si sploh ne želi, kot je zapisal avtor, navede Lacanovo misel, da je želja vedno želja drugega. In da ni tako redko, da si bogat starec skupaj z viagro povrne občutek mladosti.
Turk je iz knjige poudaril pomen igre zaradi igre, brez smotra, ki je diametralno nasprotje današnjega naprezanja do smrti. Po njegovem knjiga odseva duha antike, ko je bilo najbolj cenjeno tisto, kar je samo sebi namen. Denimo znanje zaradi znanja in ne njegove aplikativnosti. Navedel je misel iz Aristotlove Politike, da moramo vzgajati mlade za kvalitetno preživljanje prostega časa. In da sholem v grščini pomeni prosti čas.
Ob koncu pogovora je Pirtošek še opozoril na starostno upočasnitev prenosa informacij, proti čemur ne moremo nič. Glede tega se znanost sprašuje, kaj je še normalno, sam temu prvi »ljubezen do diagnoze«. In hkrati znova opozoril, da je pravi problem stara starost, zadnje obdobje življenja, ko je čuječnost še kako pomembna, ko gre za prisotnost tukaj in zdaj, čemur se posveča paliativa.
Več informacij o knjigi najdete tukaj.
