V četrtek, 8. oktobra smo v veliki predavalnici Univerze Sigmunda Freuda predstavljali knjigo Pomoč pri seksualnem življenju ljudi s hendikepom. O perečih vprašanjih, ki jih delo naslavlja – denimo kako je mogoče uživati v spolnem življenju, če je pri tem potrebna pomoč druge roke oziroma druge osebe, kako upravljati s svojimi čustvi in občutki, kaj narediti s strastjo, z željo po intimni bližini drugega človeka, ki se ji ne more približati nobeno obravnavanje hendikepiranih ljudi, za katero so sicer usposobljeni strokovnjaki, – smo govorili s Štefanom Čerčkom, katerega življenje je precej oblikovala cerebralna paraliza, svetovalko predsednika RS ter nekdanjo varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer in svetovalcem zagovornika načela enakosti Boštjanom Vernikom Šetincem.
»Da sem prišel do spolnosti, sem moral k prostitutkam. Te pa si težko privoščim, ker imam tako majhno žepnino, da moram izbirati med kajenjem cigaret in spolno zadovoljitvijo. Drkanje stane 30 evrov in seks 70 evrov, tako eno kot drugo pa je brez ljubezni kar nekaj. Zato si raje kupim cigarete,« je povedal Štefan, ki ga je cerebralna paraliza prikovala na voziček. In nadaljeval: »Večino življenja sem preživel po institucijah. Z medicinskimi sestrami in negovalkami o tem nisem govoril, čeprav sem se v kakšno kdaj malce zagledal in mi je bilo všeč, ko me je obiskovala. A nisem nič predlagal, saj sem čutil, da so do mene na distanci. Tudi tu, v Sončku (Zveza društev za cerebralno paralizo), kjer skrbijo zame, se nismo nikoli pogovarjali o spolnosti.«
Verjetno so te besede ključne za razumevanje našega odnosa do želja po spolnosti ljudi s hendikepom, ki si zaradi takšne ali drugačne oviranosti sami ne morejo pomagati. Tudi nekdanja varuhinja človekovih pravic, tožilka, humanitarna delavka in sedanja svetovalka predsednika republike Vlasta Nussdorfer se je na današnjem pogovoru glasno vprašala, ali je v vsej svoji dolgoletni karieri sploh kdaj doživela, da bi se kdo obrnil nanjo v povezavi s to temo.
Predstavnik zagovornika načela enakosti Boštjan Vernik Šetinc pa meni: »Sedanja zdravstvena kriza je že tudi socialna kriza in je stresni test za družbo, ki je očitno razgalila marsikaj, denimo že predkrizno pomanjkanje postelj v bolnišnicah, hospicov. Stare in hendikepirane smo odrezali od fizičnih stikov, da bi zavarovali zdravje. Paradoksalno pa se je ravno v teh zaprtih prostorih okužba najbolj širila.« Morda bi se lahko vprašali, kaj in koga smo varovali.
Tuppy Owens začne knjigo z naslednjo mislijo: »Človekova seksualnost je humus za mnogotere in raznolike prijetnosti in užitke, tako za dolgotrajne intimne zveze in erotične igrice s človekom, ki ga ljubimo, kot za vsa druga osrečujoča početja, tudi masturbacijo. Ženske so prav v ta namen sčasoma razvile obilnejše prsi, moški pa večje penise. Imenitno bi bilo, če bi lahko verjeli, da lahko vsi kar najbolj izkoristimo vse te naše čudovite priložnosti. Ni samo žalostno, tudi nobene potrebe ni, da ljudje s hendikepom tega tako pogosto niso deležni. Vselej sem verjela, da tudi tisti, ki ne sliši, ne vidi, ne hodi – pravzaprav je vseeno za kakšno oviranost gre, lahko uživa v spolnosti. Stroka se strinja, da kaže ljudi s hendikepom na vse načine spodbujati, naj v življenju užijejo, kar le lahko, in vse jasneje postaja, da to velja tudi za njihovo seksualnost. Pravzaprav je še posebej nečloveško, če seksualni užitek odrekamo ljudem, ki so že sicer za marsikaj prikrajšani, in vsakokrat znova sem pretresena, ko mi potožijo, da se jim godi prav to.«
Dr. Dušan Rutar v spremni besedi meni, da knjiga ni pomembna le za ljudi s hendikepom, temveč tudi za njihove partnerje in ne nazadnje za starše hendikepitanih otrok ali mladih ljudi, ki včasih nimajo nikogar razen njih, da bi mu zastavili pereča vprašanja, kako je mogoče uživati v spolnem življenju, če je pri tem potrebna pomoč iz druge roke oziroma druge osebe, kako upravljati s svojimi čustvi in občutki, kaj narediti s strastjo, z željo po intimni bližini drugega človeka, ki se ji ne more približati nobeno obravnavanje hendikepiranih ljudi, za katero so sicer usposobljeni strokovnjaki.
Dr. David B. Vodušek je zapisal, da je pomoč pri nepotešeni spolnosti razmeroma enostavna in poceni, a je okolje in družba pogosto ne prepoznata, če pa jo, je ne razumeta ali nočeta razumeti. In tudi če razumeta, nočeta, ne moreta, ne znata pomagati.
Ko je moderatorka Sinja Čož omenila, da smo v OPRO, zavodu za aplikativne študije, o izidu knjige obvestili približno 400 institucij, ki skrbijo za ljudi s hendikepom, a je dobil odziv manj kot od promila naslovljenih, je Vlasta Nussdorfer odločno izjavila, da je ta odziv oziroma neodziv neprimeren, saj bi morala biti ta tema pomembna za vse.
V knjigi beremo denimo o primeru, na katerem je senat razsodil, da je ranljiva mlada ženska z motnjo v duševnem razvoju in s psihiatričnimi problemi sposobna privoliti v seks, njeni skrbniki pa so ji poskušali onemogočiti seksualno življenje. Sodniki so primer obrazložili takole: »Dejstvo je, da je tveganje del življenja … izogniti se moramo skušnjavi, da bi se nam telesno zdravje in varnost starih in ranljivih zdela pomembnejša od vsega drugega … Za telesno zdravje in varnost je včasih treba žrtvovati preveč sreče in čustvenega zadovoljstva. Je smiselno, da nekoga še bolj zavarujemo pred vsemi pastmi, a je zato samo še nesrečnejši? Ni.«
Je treba temu kaj dodati? Je treba opozoriti na razmislek, kolikšna je verjetnost, da bi v našem okolju sodnik tako razsojal? Ali nam za sklep preostane kaj drugega kot ugotovitev, da bi morali najprej o spolnih potrebah in željah ljudi s hendikepom javno govoriti, potem pa jih nujno udejanjati, saj same besede nikomur ne koristijo. Ja, tudi formalno ureditev seksualnega dela za tiste, ki jim je ta bistveni del življenja brez pomoči nedostopen.
Ob koncu pogovora je direktor univerze SFU Ljubljana, psihiater in psihoterapevt Miran Možina, najprej opozoril, da moramo ločiti pojme, kot so seksualno delo, seksualno nadomestništvo in seksualna terapija, potem pa brez pomislekov ponudil, da je pripravljen pripraviti delavnice o spolnosti na Sončku in morda še kje.
