V ponedeljek, 21. februarja 2022 so na posvetu Zavoda OPRO dr. Maja Ebert Moltara z ljubljanskega Onkološkega inštituta, oddelka za akutno paliativno oskrbo, dr. Erika Zelko z Medicinske fakultete v Linzu in voditeljica na področju paliative v EU v sklopu programa LAST AID, in mag. Barbara Purkart socialna pedagoginja in pomočnica direktorice za strokovne zadeve v DSO Ljubljana Vič-Rudnik z moderatorko mlado raziskovalko Sinjo Čož v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča razpravljale o paliativni oskrbi v Sloveniji, njeni ureditvi, primerih dobrih praks in nerazrešenih polemikah.
Paliativna oskrba bolnika mora preprečevati in blažiti trpljenje od zgodnjega odkritja bolezni do konca oskrbe, in odpravljati tako bolečine kot morebitne druge telesne, psihološke, socialne ali duhovne težave. V ekipi strokovnjakov bi morali biti najmanj družinski zdravnik, patronažna sestra in zdravnik specialist za terminalno bolezen. Pravilna odločitev o prenehanju agresivnih postopkov vzdrževanja življenja in o omogočanju terapije, ki lajša težave in izboljšuje bolnikovo udobje, predstavlja veščino, ki je največkrat ne obvladamo. Z medicinskega vidika je težko prepoznati točko začetka umiranja, torej točko, kjer zdravljenje ne bo več vodilo v izboljšanje oz. povrnitev zdravja, to pa je še teže določiti v starosti. Zato se zdi pomembno dodati, da se morda vzrok nezmožnosti spoznanja o neučinkovitosti zdravljenja in potrebe po paliativni oskrbi predvsem pri starih, skriva tudi v neobstoju subspecializacije za paliativno oskrbo in geriatrijo.
Vlada in parlament sta v Sloveniji že leta 2010 sprejela državni program paliativne oskrbe, ki naj bi sistemsko uredil zagotavljanje paliativne oskrbe v bolnišnicah, na bolnikovem domu in v DSO in hospicih. Za kar naj bi poskrbeli odločevalci z ministrstva za zdravstvo, zavoda za zdravstveno zavarovanje in vodstva zdravstvenih ustanov. A podatki kažejo, da zato ni bilo poskrbljeno, niti toliko ni znano, da bi lahko odgovorili na osnovna vprašanja, kot so koliko in kako usposobljenega osebja imamo in komu je na voljo, koliko je opisanih mobilnih intervencij denimo na leto, koliko stanejo, zakaj se negovalnih stroškov ne krije iz zdravstvenega zavarovanja, ali zdravnik prihaja na dom ali je dostopen le po telefonu ali internetu. Torej iz podatkov ZZZS o beleženju paliativne oskrbe ni mogoče razbrati niti obsega niti stroškov te dejavnosti v Sloveniji.
Nekatere raziskave so pokazale, da po mnenju 32 odstotkov svojcev v domovih za stare ni ustrezno urejena blažitev bolečin, 56 odstotkov pa jih meni, da je zelo šibka čustvena podpora. Za bolnišnice denimo v 50 odstotkih trdijo, da tam vlada slaba komunikacija, 51 odstotkov se jih pritožuje, da so zdravniki nedosegljivi, 80 odstotkov pa pri osebju zaznava premalo spoštovanja do bolnika.
Problematično je, da ZZZS paliativno oskrbo razume le kot podporo bolniku, ko je specifično zdravljenje bolnikov zaključeno. Iz vidika pozne paliativne oskrbe je definicija lahko uporabna, iz strokovnega vidika pa je neutemeljena, saj zapostavlja velik del dejavnosti paliativne oskrbe, ko so bolniki še v procesu specifičnega zdravljenja. Dobrobit zgodnje paliativne oskrbe v kombinaciji z zdravljenjem je bila v velikih mednarodnih študijah jasno dokazana. Vsi mednarodno priznani zdravstveni centri zato v zadnjih letih intenzivno vpeljujejo (integrirano) dejavnost zgodnje paliativne oskrbe v svoje temeljne stroke. Kaj pa pri nas?
Barbara Purkart je povedala, da je bilo v DSO zadnji dve leti težko. »Ostali smo sami s stanovalci, družba nas je pustila na cedilu. Pred epidemijo so bili stanovalci s takimi stanji sprejeti v bolnišnico, potem pa nič več.« Sicer pri paliativni oskrbi pri njih sodelujejo zdravnik, medicinska sestra, socialna delavka, delovna terapevtka in svojci.
Maja Ebert Moltara je povedala, da so lani končno dobili odobritev za pet mobilnih bolnišničnih paliativnih timov za tiste, ki želijo umreti doma. Sicer imajo paliativni oddelek na Onkološkem inštitutu že od leta 2007.
Erika Zelko se je dotaknila tabuizirane smrti, ob tem omenila določeno komunikacijsko neukost tudi pri zdravnikih, ki morda nezavedno smrt in kronično bolezen vidijo kot neuspeh medicine.
Na vprašanje moderatorke, kako je s paliativno oskrbo v novem zakonu o dolgotrajni oskrbi, so sogovornice ugotavljale, da ga tam ni in da to vse pove o tistem programu o paliativni oskrbi, ki ga je vlada sprejela pred več kot desetimi leti. In o tem, kako uresničujemo paliativno oskrbo kot univerzalno temeljno storitev, ki mora biti dostopna vsem.
