Naše razumevanje starosti in staranja je družbeno konstruirano in vtisnjeno v splošno razširjene stereotipe o starosti, notranje predstave glede tega, kaj so in bi morali biti stari. Predvsem je problematično prepričanje, da so ljudje iste starosti homogena družbena skupina in posledica, da se jih ne presoja na podlagi njihove individualne vrednosti, temveč na podlagi značilnosti skupine, ki ji pripadajo.
V četrtek 19. maja je v Knjižnici Otona Župančiča potekalo dobro obiskano predavanje Od Sočutnega do sovražnega starizma. Sociolog in direktor zavoda OPRO Otto Gerdina je uvodoma opozoril, da je starizem oblika diskriminacije, ki utemeljuje in vzdržuje neenakosti med družbenimi skupinami različnih starosti. Stari so, pravi diskriminirani, ker starost v družbi ni dojeta kot nevtralna kategorija, temveč kot indikator kompetentnosti in vrednosti.
Zelo škodljiv element starizma je, da stare ljudi prikazuje kot drugačna bitja. Pri tem se je predavatelj oprl na misel Simone de Beauvoir, ki je v delu Starost zapisala: »Očiščena slika starih, ki jim jo družba ponuja, je sivolasa in častitljiva modrost, bogate izkušnje, lebdenje visoko nad običajnimi razmerami človeštva. Če se tega ne držijo, padejo pod te običajne razmere. Nasprotna stran navedene podobe je nori senilni starec, ki je v posmeh otrokom. Kakorkoli, ali zaradi svojih vrlin ali zaradi njihove degradacije so pahnjeni stran od drugih ljudi. Svetu se torej ni treba pomišljati, ko jim zavrača minimalno podporo za dostojno življenje«.
Da proces drugačenja zajema tako pozitivne kot negativne stereotipe o starosti, je v definicijo starizma med drugimi zapisal tudi Erdman Palmore, ki je starizem opredelil kot vsak tako negativni kot pozitivni predsodek ali diskriminacijo proti katerikoli starostni skupini. Ne glede na to, ali se od drugih odraslih v družbi razlikujejo v dobrem ali slabem, jih družba že zaradi samega prepričanja, da so drugačni in imajo drugačne potrebe, lažje drugače (neenakopravno) obravnava.
Gerdina je izpostavil, da ima starizem merljive ekonomske posledice. Navedel je ugotovitve ameriške raziskovalne skupine na čelu z Becco Levy iz ugledne ameriške univerze Yale, ki je letne zdravstvene stroške starizma med starejšimi od 60 let v ZDA ocenila na 63 milijard USD ali 15,4 odstotka stroška vsega zdravljenja starejših od 60 let v letu 2013. Dodatna analiza pa je pokazala, da je starizem kar pri 17,04 milijona starih povzročil dodatne zdravstvene težave. In dodal, da to pomeni, da je starizem leta 2013 povzročil več stroškov, kot so jih ZDA tistega leta namenile za vse resne zdravstvene posledice prekomerne telesne teže.
V drugem delu predavanja je Gerdina pojasnil izvore sočutnega starizma. Sočutni starizem ima korenine v dojemanju starih kot toplih, a hkrati manj kompetentnih ljudi. Pri tem se je navezal na raziskave evropskih nacionalnih stereotipov, ki so ugotovile, da so bili stari ocenjeni kot intelektualno nekompetentni, manj ambiciozni in odgovorni kot mlajši, a za razliko od njih tudi bolj prijazni in topli. Gre za pogled na starost, ki je prevladoval v prvi polovici dvajsetega stoletja in ki je pomagal legitimirati razvoj socialne države, ki je v veliki meri socialna država za stare, če upoštevamo visok delež sredstev, ki se ga namenja za pokojnine.
Če je odnos do starih od sredine tridesetih do sredine sedemdesetih let zaznamovan s sočutnim starizmom, po katerem je bilo treba stare ljudi zavarovati, ga po naftni krizi leta 1973 in s pojavom neoliberalizma okoli leta 1980 nadomesti sovražni starizem. Sovražni starizem je posledica predstavljanja starih ljudi kot ena bolj cvetočih in politično vplivnih družbenih skupin, ki hkrati s stroški pokojnin, zdravstvene in socialne oskrbe močno bremeni družbo. Predvsem pa se socialna varnost ne kaže več kot varovalo, temveč kot privilegij. Tako pozitivne podobe starosti namesto večje vključenosti starih ljudi v družbo postanejo orožje, ki ga neoliberalna retorika uporabi za napad na stare in za odrivanje njihovih socialnih pravic, z izgovorom, da niso več revni.
Na koncu predavanja je Gerdina opozoril, da so pri nas od finančne krize leta 2008 pogostejši glasovi, ki trdijo, da starost ne bi smela biti posebej zaščiteno življenjsko obdobje in da privilegiranega statusa, kot ji ga zagotavlja socialna država, ni več mogoče upravičiti. Neoliberalna ideologija spodbuja predstave starih ljudi kot razmeroma zdrave, dobro situirane, sebične in politično močne skupine, ki si prisvaja nepravično velik del družbenih virov, kar je podlaga za obrat od sočutnega do sovražnega starizma.
