Okrogla miza o starih moških, žrtvah nasilja je potekala v četrtek, 11. maja v Centru kulture Španski borci. Na pogovru so sodelovale dr. Maca Jogan, Mirjam Kline in prim. dr. Nena Kopčavar Guček, dr. med. Okroglo mizo je vodil Otto Gerdina.
Nasilje nad starimi moškimi se je pokazalo kot tematika, ki nekatere pritegne zaradi siceršnje nepozornosti, ostaja pa vsem, tudi mnogim, ki so prepričani, da so žrtve nasilja v družini skoraj izključno ženske, nasilje nad starimi moškimi pereča problematika, ki bi ji morali posvečati bistveno več pozornosti, začenši z mediji, ki ustvarjajo sliko o starih po neoliberalnih in modnih stereotipih, kot tudi z raziskovalci, ki se problematiki moških kot žrtev nasilja skoraj dosledno izmikajo. Na koncu so odločevalci, ki tako ali tako opredeljujejo tako vsebine medijev kot raziskovalne projekte, saj jih večinoma financirajo.
Prim. dr. Nena Kopčavar Guček, dr. med., zdravnica družinske medicine, pripoveduje, da je bil po njenih raziskavah med 4415 obiskovalci ambulant vsak peti žrtev nasilja, natančneje, teh žrtev je bilo 17,9 odstotka. Povedala je, da žrtve pogosto spremljajo svojci, ki sedijo zraven med pogovorom z zdravnikom, menda marsikateri s svojim posebnim razlogom. Zaveda se, da so odgovori subjektivni, vendar jim mora zdravstveno osebje verjeti, saj drugače njihovo delo ni možno. Po njenem se vzorec nasilja v družini ponavlja iz generacije v generacijo po načelu copy-paste, ker je težko prekiniti z edinim znanim vzorcem vedenja. Meni tudi, da je za slabo ravnanje v družini neprimerno kriviti okolje. Torej, vsak sam mora v družini presegati slabe prakse. Da pacienti ne govorijo o svojih družinskih težavah, je več dejavnikov, med zdravniki najpogosteje pomanjkanje časa, neustrezna orodja ali sredstva, nepoznavanje definicije nasilja v družini, nepoznavanje kompetenc drugih služb, in najbolj hromeč – občutek nemoči. Med pacienti so vzroki najprej sram zaradi morebitne izgube lastnega ugleda in ugleda družine, strah pred povzročiteljem, občutek krivde in znova občutek nemoči.
Višja državna tožilka Mirjam Kline je najprej povedala, da pravosodje ne zbira evidenc žrtev po starosti. Ne spomni se nobenega primera obravnave nasilja nad starim moškim, vsaj ne nasilja partnerke nad njim. Med ovirami, zakaj primeri ne pridejo do postopka, je navedla kot prvo sram, kar velja zlasti za spolno nasilje. Nekdaj sodniki psihičnega nasilja sploh niso prepoznavali in so ga obravnavali kot običajni družinski prepir, zdaj so se ti pogledi že bistveno spremenili. Po njenih besedah je najmanj prepoznano ekonomsko nasilje, ko si svojci prisvajajo denar žrtve, njegovo bančno kartico, … Poudarila je, da je treba več pozornosti nameniti zanemarjanju. Govorila je o dokazovanju naklepa in o nujnosti dokazovanja, da žrtev ne more sama skrbeti zase in da ni druge možnosti, kot da zanjo skrbi obtoženi. In da se pogosto dogaja, da se priče med postopkom premislijo, ne pričajo, zaradi česar tožilstvo odstopi od tožbe, ljudje pa govorijo, da so prijavili nasilje, pa se potem ni nič zgodilo. Moški po njenih besedah nasilja nad sabo ne priznavajo, ker jih je sram. Sicer pa tožilci preganjajo po uradni dolžnosti le, če je zagrožena kazen za nasilno dejanje zaporna kazen nad tri leta.
Sociologinja dr. Maca Jogan je najprej omenila, da ideologije, tudi spolne, ne morejo delovati, če jih ne podpira celotna institucionalna struktura. Po njenem je izhodišče tovrstnih razprav ločevanje na moško javno in žensko zasebno sfero. In da je moški pripoznan kot gospodar, ki ne izraža čustev, razen jeze. Ženska je doma, skromna, molčeča, ponižna pomočnica. In moški, ki so podrejeni v javnem življenju drugim moškim, so to ponižanje od nekdaj zdravili z vlogo gospodarja v družini. Tako je morala večina žensk stoletja prenašati nasilje od moških, od katerih so bile skoraj v celoti odvisne. Čeprav so nadzirale najpomembnejše, reprodukcijo, so moški po njenih besedah prav vlogo v reprodukciji uporabili za njihovo zatiranje. Maca Jogan meni, da je treba atributom moškega dodati čustvenost in skrbstvenost za vse, družino, otroke, ženske pa enakopravno vključiti v sfero javnega življenja.
Ker je celotna kultura prežeta z nasiljem, je bil tak tip nasilnega moškega po njenih besedah potreben, da je lahko ohranjal sistem, ki temelji na nasilju. In to nasilje je tisto, ki omogoča, da ima osem ljudi več kot tri in pol milijarde drugih. Skratka, nasilje je premisa, ki definira družbeni sistem. S čimer je tudi zavrgla na začetku okrogle mize povedano tezo o manjši pomembnosti družbenega okolja na nasilnost v odnosih. Omenila je potrebo, da bi resneje spregovorili o nasilju moških nad moškimi v javni sferi, pri čemer se je marsikomu zastavilo vprašanje, ali ženskega nasilja v tej javni sferi ni.
Med diskusijo z občinstvom je denimo Valerija Korošec vprašala, ali je mogoče večje število samomorov med starimi moškimi, ki še narašča, povezati z nasiljem v družini. Odgovor je bil nakako tak, da se pri samomorih moška agresivnost, ki se ne more izraziti do drugih, na koncu obrne proti sebi. Matjaž Lunaček pa je opozoril na nevarnost, da zaradi odpravljanja nekih neenakosti zapademo v nove. Omenil je na enem mestu izpostavljenih dvanajst plakatov na temo nasilja nad ženskami in otroki, pa nobenega, ki bi ponudil moškemu pomoč pri reševanju njegovih težav. Po njegovem prepričanju ne moreš samomorilnosti povezovati samo z agresivnostjo in da heteroagresivni običajno niso avtoagresivni. Dobil je odgovor, da lahko moški pokliče na vsakega izmed tistih objavljenih telefonov, čeprav spodaj piše, da gre za svetovalnico za ženske, in da bo dobil želeno pomoč.
Sklepna misel razprave se morda skriva v besedah Mirjam Kline, da smo na vprašanje, koliko je pri nas družinskega nasilja, še pred nekaj desetletji odgovarjali, da ga pri nas pač ni. In da v letu 2017 priznavamo, da ga je precej. In še, da je v zakonih dovolj mehanizmov za prijavljanje in ukrepanje proti nasilju, tudi nad moškimi.
