V sredo, 7. junija, je v organizaciji Zavoda Opro v Knjižnici Otona Zupančiča potekala okrogla miza Naprej brez predsodkov: Kako se boriti proti starostni diskriminaciji v vseh starostnih skupinah. V razpravi, ki jo je vodil dr. Otto Gerdina, so sodelovali strokovni sodelavec Zagovornika načela enakosti Mitja Blažič, filozofinja in literarna kritičarkadr. Tina Bilban in sociologinja dr. Mateja Sedmak. V izhodišču razprave je bila teza, da je starizem – neenakopravna obravnava na podlagi starosti, ki posameznikom povzroči škodo – v Evropi bolj razširjen kot denimo diskriminacija na podlagi spola ali rase.
V splošnem velja, da je starizem med mlajšimi spregledan. Dr. Sedmak vzrok za to vidi v poveličevanju lepote, zdravja in fizičnih zmožnosti, ki jih povezujemo z mladostjo. Starost pa povezujemo z diametralno nasprotnimi lastnostmi, torej okrnjenim zdravjem, pešanjem fizičnih zmožnosti … Zaradi tega se pogosto smatra, da mladi niso deležni diskriminacije na podlagi starosti.
Da temu ni tako, vidimo, ko se ozremo na polje zaposlitev – mladim osebam se zelo redko zaupajo vodstveni položaji (zlasti v politiki), saj se smatra, da niso dovolj izkušeni ali zreli za prevzemanje tolikšne odgovornosti. Blažič je povedano podkrepil s podatkom, da je pri Zagovorniku načela enakosti zabeleženih prijav diskriminacije na podlagi starosti približno 6 %. Pri teh odstotkih pa prevladujejo prijave diskriminacije uperjene proti starim. V približno enakem odstotku je zabeležena tudi diskriminacija na podlagi spola, bistveno manj pa je zabeleženih primerov rasne diskriminacije (2,5 % v letu 2022).
Po mnenju dr. Sedmak je starizem trdovratnejši od spolne ali rasne diskriminacije, ker v preteklosti ni bilo nobenega resnega aktivističnega gibanja, ki bi naslavljalo diskriminacijo na podlagi starosti. Zahvaljujoč feminističnim in antirasističnim gibanjem so vsaj na ravni Evropske unije skoraj povsod formalno implementirana načela enakosti med spoli in osebami različnih polti. Ker so starizma deležne osebe različnih starostnih skupin, je toliko težje definirati subjekt diskriminacije, ki bi se ji utegnil organizirano upreti.
Kot možno rešitev zoper starostno diskriminacijo vidi dr. Bilban spremembo pogleda na soljudi – namesto, da jih gledamo kot Druge, bi jih morali sprejeti kot bližnje. To bi odprlo vrata dialogu o naših razlikah in skupnih točkah ter pripravilo teren za solidarnejšo družbo. V nadaljevanju se je navezala na dr. Sedmak, ki je omenila ideale sodobne družbe in dodala, da smo s pešanjem pomena jedrnih in razširjenih družin izgubili medgeneracijsko vez. Slednja je po njenem mnenju pri odpravi starizma ključna. Dihotomijo med starimi in mladimi osebami zaznava tudi v literaturi. Klasične pravljice sicer pogosto prikazujejo stare ljudi v pozitivni luči – so modreci, kralji itd. – vendar so zaradi teh pozicij vedno nekoliko odmaknjeni od glavnega dogajanja.
Premik v prikazovanju starosti pa prepoznava predvsem v skandinavski literarni produkciji, ki stare ljudi pogosto prikazuje kot zelo aktivne posameznike. Okrogla miza se je zaključila z mislijo, da »zgledi vlečejo« in da je vzpostavljanje pozitivnega zgleda na ravni vključujočih praks nujen korak na poti odpravljanja starizma.
