‘Socialna izključenost starih zajema pomanjkanje ali odtegovanje virov, pravic, dobrin in storitev ter omejeno udeležbo v običajnih odnosih in dejavnostih, ki je sicer dostopna večini. Za polnopravno državljanstvo ni dovolj, da posameznik ima pravice, temveč tudi, da so mu omogočeni pogoji, da jih udejanja. Na kar vplivajo njegove individualne značilnosti (npr. izobrazb ali zdravstveno stanje), osebni dogodki ali krize (npr. razveza, izguba službe), družbena ureditev (npr. sistem državnih pomoči), značilnosti prostora, v katerem živi.
Umeščanje družbenih neenakosti v prostor nam pokaže fenomen, da se deprivilegirani najpogosteje naseljujejo v slabše razvitih okoljih, čemur lahko rečemo stanovanjska segregacija.
Staranje v domačem okolju pomeni staranje tam, kjer poznaš ulice, hiše, skupnost, skratka gre za domačo sosesko, ki se po domačnosti tako razlikuje od neznanega, institucionalnega okolja. Da bi to dosegli, mora biti soseska starosti prijazna, kar jim omogoča vsaj relativno neodvisnost. V Sloveniji je po podatkih raziskave, ki sta jo pred leti opravili Maša Filipovič Hrast in Srna Mandič, 41 odstotkov posameznikov, ki v svoji neposredni geografski bližini nimajo trgovine, banke, pošte ali javnega transporta. Med starejšimi od 65 let ta delež naraste na skorja polovico.
Ekonomska izključenost je prav tako povezana z mobilnostjo in transportom. Nedostopen (drag) transport ne le omeji količino ekonomskih aktivnosti, ki jo ljudje lahko opravijo, ampak tudi vpliva na število družbenih kontaktov in poveča tveganje za družbeno izolacijo. Dostop do transporta je specifično pomemben v ruralnih okoljih, za katera je značilen omejen dostop do trga delovne sile, dobrin in storitev kot tudi zdravstvene oskrbi, kulturnih aktivnosti in javnih krajev.
Do izključenosti prihaja tudi v bivalnih enotah, kot so zasebna stanovanja ali domovi starejših občanov. Ena izmed najhujših oblik prostorskega izključevanja je preprečevanje ali omejevanje gibanja osebi.
V pogovoru so se vrstili poudarki, na katere večinoma nismo dovolj pozorni. Tako je denimo Barbara Purkart povedala, da je že res, da vodstvo doma starejših občanov določa pravila o odprtosti, hišnem redu, vendar so pogosto svojci tisti, ki zahtevajo več nadzora, tudi nad tem, kdo prihaja na obisk. In je poudarila še, da so sedanji stanovalci domov pretežno iz generacije, ki noče preveč izstopati. Pa tudi pri sami opremi prostorov so med spoloma precejšnje razlike, saj si ženske rade opremijo svojo sobo z osebnimi in uporabnimi predmeti, pri moških pa so stene večinoma prazne.
Marjan Sedmak je poudaril, da zakon o dolgotrajni oskrbi ne sme reševati zgolj zdravniške oskrbe temveč mora poskrbeti tudi za socialno. Prepričan je, da bi moral imeti vsak dom nekoga, ki bi skrbel za animacijo, družabno dinamiko, ki bi skrbel za dogajanje in organiziral za posameznega stanovalca prilagojene aktivnosti.
Anamarija Kejžar je navedla primer doma Petra Uzarja, v katerem so odprli – seveda ob dodatni pozorni skrbi – oddelek za starejše z demenco, se je nemir stanovalcev bistveno zmanjšal.
Koproducent cikla pogovorov o socialni izključenosti starih je EN-KNAP. Cikel poteka pod častnim pokroviteljstvom Zagovornika načela enakosti. Dogodek je finančno podprla Mestna občina Ljubljana. Medjiski sponzor je revija Dita.
