Knjigo Univerzalne temeljne storitve avtorjev Anne Coote in Andrewa Percyja sta v torek, 5. oktobra 2021, v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča v pogovoru z moderatorjem sociologom Ottom Gerdina približala obiskovalcem predavateljica na ekonomski fakulteti dr. Tamara Pavasović Trošt in predavatelj na fakulteti za socialno delo dr. Srečo Dragoš.
Med drugim se avtorja sklicujeta na poročilo Neodvisne komisije za vzdržno enakost, ki jo je ustanovila Napredna zveza socialistov in demokratov v evropskem parlamentu, ki med kupom drugih stvari predlaga, naj države sprejmejo Ustanovno listino skupnega premoženja – Common Wealth Charter, s čimer bi »vsakomur zagotovile brezplačen dostop do nekaj osnovnih storitev, kakršne so izobraževanje, zdravstveno varstvo, javni prevoz ali kultura, in dostop za kar najmanj denarja do nekaterih osnovnih dobrin, med njimi do hrane in vode, energije, zemlje in stanovanj«. Podobno odkrivajo in razmišljajo tudi na Inštitutu za globalno blaginjo, na Manchesterski ekonomski šoli in na Novi ekonomski fundaciji.
Avtorja knjige pravita, da gre za program, ki se razvija počasi, korak za korakom. Govorita o nujnih in zadostnih storitvah, ki ljudem omogočajo, da zadostijo svojim potrebam in dobro živijo; na voljo so vsem, pa če jih lahko plačajo ali ne. Načrt univerzalnih temeljnih storitev zajema zdravstvo, izobraževanje, otroško varstvo in skrbstvo za odrasle, stanovanja, javni prevoz in informiranje. Obenem trdita, da jih mora spremljati velikodušnejša, z manj zahtevami pogojena socialna varnost, ki bi vsakomur brez obremenjujoče stigme zagotavljala pravico do dohodka, s katerim lahko preživi.
Vsaka od teh storitev zahteva poseben pristop, vendar avtorja trdita, da se lahko marsičesa naučimo iz tistega, kar že imamo oziroma za kar je v različnih državah po svetu vsaj delno poskrbljeno. Prednost univerzalnih temeljnih storitev vidita v izhodišču, da gradijo na tem, kar že imamo, dodatne pa lahko uvajamo postopno, brez nenadnih sistemskih pretresov.
Srečo Dragoš je najprej spomnil, da se je pri nas misel o socialni država začela razvijati že z Janezom Evangelistom Krekom, ki je ob koncu 19. stoletja z delom Črne bukve kmečkega stanu pri nas uvedel empirično sociologijo, se zavzemal za osemurni delovnik, minimalno plačilo, tudi to, čemur danes pravimo univerzalne temeljne storitve. Že leta 1901 je v delu Socializem priporočal nekakšno obliko univerzalnega temeljnega dohodka. Leta 1933 je Andrej Gosar v delu Za nov družbeni red razdelal koncept socialne države. Pred 30 leti je izšla knjiga Veljka Rusa Socialna država in družbena blaginja, ki je bila temelj polemike z Jožetom Pučnikom in z njegovo vizijo strankinega socialnega programa. Končno je Giddens leta 1999 s svojo tretjo potjo potisnil socialno demokracijo na desno in uvedel pojem socialno naložbenega programa.
Tamara Pavasović Trošt je opozorila, da predvolilni finančni bonbončki obremenijo najrevnejše, ker na drugi strani običajno povzročijo dvig dedeveja, in da se v Sloveniji že 20 let zmanjšuje obdavčitev kapitala, pa tudi luksuza, še nepremičninskega davka nimamo, ker je veliko slovenskega kapitala v nepremičninah. Srečo Dragoš je dodal, da imajo stabilne države progresivne davke, dedeve pa najbolj obremenjuje revne. Trdi, da smo bolj neoliberalni od najbolj neoliberalnih nekdanjih socialističnih držav, smo evropsko nadpovprečni pri trendih poglabljanja revščine in da se opevana relativna enakost nezadržno slabša. Po letu 2000 smo zmanjšali delež za socialne izdatke, ki je zdaj manjši kot polovica svetovnega povprečja. Od kapitala poberemo bistveno manj, zato pa ogromno od dela, to je nadpovprečno obdavčeno, naš dedeve je najvišji. Hkrati nadpovprečno podpiramo z državnim denarjem podjetnike. Tamara Pavasović Trošt meni, da imamo ogromno skritega premoženja, da dedovanje ni obdavčeno. In ker veliko mladih nima premoženja denimo v nepremičninah, vidi v tem dejstvu morebiten vzvod za spremembe. Rešitve tako napoveduje v večjem investiranju v javno izobraževanje in v delovanje pravne države.
Srečo Dragoš je še izpostavil, da natalitetna politika ne rešuje šibke socialne države, da ni element socialne politike, saj dodatke dobivajo tudi najpremožnejši, sploh pa se nihče za otroka ne odloča zaradi nekaj sto evrov pomoči. Aktivna politika zaposlovanja pa namesto višjih pomoči za brezposelne veliko denarja namenja delodajalcem.
