V četrtek, 2. marca je bila v Centru kulture Španski borci precej živahna debata o izrinjanju in mobingu starih zaposlenih. Sodelovali so Tatjana Arnšek iz socialne inšpekcije, odvetnica Sandra Cico in generalni tajnik Sindikata novinarjev Slovenije Iztok Jurančič. Z njimi se je pogovarjal Otto Gerdina.
Že na začetku je Tatjana Arnšek kot temeljne pojavne oblike strukturnega mobinga navedla opustitev nadzora nad nepravilnostmi v organizacijah, prevlado argumenta moči in kot ključno, da organizacije nimajo ciljev, zato se raje zatekajo k tako imenovanim sanacijam, prestrukturiranjem, racionalizacijam, modernizacijam, ki vse praviloma pomenijo krčenje pravic delavcev, odpuščanje in dodatno obremenjevanje preostalih zaposlenih. Na drugi strani pa stiske, ki jih prinašajo, sprožajo, da se prvenstveno ukvarjamo s čustvi in samopodobo, namesto da bi se ukvarjali z resničnimi vzroki in posledicami poslovnih odločitev. Trpinčenje, ki spremlja navedene postopke, se opravičuje kot dinamično vodenje. Del zaposlenih se začne pajdašiti z vršilci mobinga in si tako ohranja vsaj neke privilegije. Med drugimi se nekoliko samozavestnejši še znajo postaviti mobingu po robu, drugi večinoma teže, saj sam proces mobinga zaznavamo precej pozno, skoraj nikoli na samih začetkih, ko gre praviloma za malenkosti in pokroviteljstvo.
Iztok Jurančič je takoj postregel s podatkom, da so za delodajalce mlajši s civilnopravno pogodbo o delu v povprečju za 20.000 evrov na leto cenejši od redno zaposlenih, torej praviloma od izkušenejših kolegov. Po njegovem na prekarizaciji temelječa segmentacija in segregacija povzročata degradacijo poklicev in diskriminacije. Zakonodaja je piškava in nadzor nad njenim uresničevanjem še bolj. Kršijo se zakonsko določena pravila pri odpuščanju in prekarizaciji. Omenil je primer, ko je družba morala po odločbi sodišča tožnika znova zaposliti, a so ga skoraj nemudoma poslali na čakanje, med tem čakanjem pa so ga odpustili kot tehnološki višek.
Čeprav je država s svojo toleranco sčasoma že skoraj povsem legalizirala marsikdaj nezakonito početje, pa so bili govorci prepričani, da je treba pri mučnih sodnih postopkih vztrajati do konca, da druge ali boljše možnosti za zaščito pravic iz dela ta hip ni.
Sandra Cico je povedala, da se je od leta 2007 število tožb zaradi mobinga precej zvišalo, še vedno pa jih je največ iz javnega sektorja, kjer sproženje postopka za razliko od zasebnega sektorja ne pomeni skoraj takojšnje izgube službe. Med nasveti za žrtve mobinga je navedla, da morajo biti tožbe konkretizirane, kar pomeni datumsko dokumentacijo dogajanja, če je to le mogoče, denimo tudi e-pošte, zdravstveno dokumentacijo, izvedensko mnenje, ključne na sodišču pa so priče. Kjer pa je tako, da si vršilec trpinčenja laže zagotovi priče kot žrtev, katere se praviloma sodelavci izogibajo kot kužne in se bojijo, da bo žrtvina usoda postala tudi njihova, če jo bodo podprli. Preden se posameznik odloči za tožbo, je po njenih besedah najpomembnejše, da se prepriča, koliko sodelavcev bo pripravljenih pričati proti delodajalcu. Naslednja težava tožnikov pa je dokazovanje namena, kjer, kot smo slišali, delodajalci prinesejo kup nekih dokumentov, v katerih z velikimi besedami piše o njihovem delovanju in poslanstvu, resnično življenje v družbah pa je pogosto nekaj drugega. Kakorkoli, do pravnomočne sodbe praviloma pride v dveh letih, največje odškodnine za žrtve pa so od 20 do 25.000 evrov (večinoma so bistveno nižje), kar za delodajalca pogosto ne pomeni pretiranega izdatka, vsekakor pa ne deluje preventivno.
Tatjana Arnšek je menila, da pomeni mobing za stare delavce trikrat večji stres kot za druge, saj se zavedajo, da nove primerljive službe skoraj gotovo ne bodo več dobili, njihova socialna mreža se ruši, ker so otroci odšli in se manj družijo, njihovo zdravje je lahko načeto. Prav slednje radi izkoristijo delodajalci, ko trdijo, da so zdravstvene motnje zaposlenega posledica njihove starosti in ne mobinga.
Med poudarki pogovora, s katerimi so se strinjali tako sogovorniki kot poslušalci, ki so dobro uro in pol zastavljali vprašanja, je bilo slišati, da bi morali delodajalci trpinčenemu zagotavljati tako psihološko pomoč kot predvsem tudi pravno, kar pa je z zornega kota današnjih prevladujočih razmer bliže znanstveni fantastiki.
Še več, slišati je bilo, da če ne bomo uredili sodne prakse in nadzora, je bolje, da se z mobingom sploh ne ukvarjamo, ker je postopek za žrtev preveč čustveno izčrpljujoč. Zahteva precejšen pogum, zlasti če je tožnik v času postopka še v službi pri delodajalcu, katerega toži. In pravdni stroški so postavka, ki je za marsikoga preveč oddaljena in si je ne more privoščiti. Sploh pa, kot je povedala odvetnica Cico, prevladuje občutek, da so sodniki pri delovnih sporih bolj naklonjeni delodajalcu, kar spet govori o sedanjem družbenem trenutku. Po drugi strani pa so odvetniki vsaj pri sporih glede odvisnih delovnih razmerij v večini primerov, v več kot devetdesetih odstotkih, uspešni.
