V četrtek 14. aprila je v ljubljanski Knjižnici Otona Zupančiča potekala okrogla miza iz cikla o univerzalnih temeljnih storitvah, tokrat na področju informacijsko komunikacijske tehnologije. Cikel finančno podpira Mestna občina Ljubljana.
Sodelovali so gospod Arian Debeljak, vodja oddelka za digitalizacijo na Mestni občini Ljubljana, dr. Slavko Splichal, ugledni slovenski komunikolog, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter Filip Dobranić državni prvak v računalniškem programiranju in sodelavec pri Inštitutu za druga vprašanja Danes je nov dan.
Če naj bo informacijsko-komunikacijska tehnologija univerzalna temeljna storitev, je treba v informacijsko-komunikacijski tehnologiji prepoznati javno dobrino, v dostopu do nje pa nekaj, kar je vsem v korist. S tem bodo tudi druge storitve učinkovitejše, bolj prilagodljive in primerneje razporejene. Vlade morajo s strožjo regulacijo podpreti informacijsko-komunikacijsko tehnologijo kot univerzalno temeljno storitev in dostop do nje omogočiti vsem prebivalcem, in jih primerno izobraziti, še posebej tiste, ki so trenutno odrinjeni. Glavne točke razprave so torej neenak dostop, javno dobro in predvidene koristi, zadostnost, veščine in tudi nadzorovanje interneta.
Univerzalna temeljna storitev je pot do tega, da vsakdo zadovolji vsakdanje potrebe. Zmanjšati utegne zdajšnjo neenakost, posledico digitalne izključenosti. Ljudem lahko pomaga, da ostanejo v stiku, ne da bi jim bilo zato treba na pot. Na vseh ravneh lahko spodbuja gospodarski razvoj. Petnajst let trajajoča raziskava v 35 članicah OECD je potrdila, da vlaganje v širokopasovni internet močno pospeši ekonomsko rast: zaradi hitrejše izmenjave informaciji, novih storitev in dela na daljavo se BDP poveča za povprečno 0,38 % na leto.
Pametni telefoni in tablice so del izdatkov gospodinjstev, ki se jim ni mogoče izogniti, in postajajo nujni del eksistenčnega minimuma. Nedvomno bo tudi sama uvedba univerzalnih temeljnih storitev kmalu slonela na informacijsko-komunikacijski tehnologiji.
Kjer se skrivajo tudi pasti, gotovo v zdravstvu in šolstvu, kot nas je naučila pandemija covida. Za digitalizacijo se utegnejo skrivati lenoba, izogibanje človeškim stikom, udobje domačega naslanjača, v katerem je vsak dražljaj od zunaj motnja in grožnja udobju. Ali bi za vztrajanje v naslanjaču bodo zagovorniki odkrivali tudi v zmanjševanju tako imenovanih nepotrebnih ali nenujnih stroškov za vzdrževanje in opremo prostorov.
Med najbolj perečimi skrbmi povezanimi z IKT je tudi vse večja moč peščice globalnih korporacij in njihov vpliv tako na vlade kot na posameznike. Zato velja poudariti, da je na svetu že več sto tisoč mestnih in lokalnih iniciativ, ki skušajo to moč zajeziti. Širijo dostop do interneta, tako da pospešujejo hitrost in doseg signalov, za uporabnike odpirajo javne površine (predvsem kavarne in knjižnice), si delijo naprave, z lokalnimi platformami omogočajo komunikacijo v soseskah, organizirajo digitalno izobraževanje in lobirajo pri vladah.
Anna Coote in Andrew Percy v knjigi Univerzalne temeljne storitve pišeta, da se nekatere povezujejo z javnimi in/ali komercialnimi organizacijami, druge delajo same. Barcelonski Guifi-net se denimo predstavlja kot tehnološki, socialni in ekonomski projekt prebivalcev za brezplačno, odprto in nevtralno komunikacijsko omrežje, utemeljeno na skupnostnem modelu. Njihova vloga je podobna tisti, ki jo na prej omenjenih dveh področjih opravljajo skrbstvene lokalne iniciative, stanovanjske zadruge in druge neprofitne organizacije. Če jih bodo odločevalci primerno denarno podprli, bodo še naprej uspevale in rasle. Z njihovo pomočjo bo informacijsko-komunikacijska tehnologija ne samo postala dostopen vsem, ljudem bodo – in to je bistveno – tudi omogočili, da nadzorujejo in oblikujejo rabo interneta.
Komunikolog dr. Slavko Splichal je najprej opozoril, da je bil internet v 70-ih letih zasnovan v akademskih institucijah kot obče dobro, tako kot zemlja, zrak voda, ki pa so ga kasneje sprivatizirali. Internet si danes lastijo velike korporacije, zasnovan je za maksimalizacijo profita, zato je tu nemogoče vzpostaviti okvir za univerzalne temeljne storitve. Največjih dobičkov korporacij in njihove samopašnosti premalo ambiciozni prijemi EU ne bodo bistveno omejili. Postajamo podrejeni lastnikom, ki nam z algoritmi določajo, kaj in kako bomo uporabljali.
Filip Dobranič iz Inštituta za druga vprašanja Danes je nov dan je dodal, da internet uporablja 2,5 milijarde ljudi in nad temi imajo omenjeni lastniki in algoritmi nadzor. Odločajo se povsem avtonomno brez kakršnih koli definiranih pravil.
Predvsem pa po Splichalovih besedah ni jasne meje med uporabnostjo in možnimi zlorabami. Tu gre za mejo med zasebnim in javnim, kar je bilo pred pojavom interneta relativno ločeno. Še nekaj desetletij nazaj smo bili v svoji sobi v zasebnosti, z internetom se je to spremenilo. Dr. Splichal je še navedel nedavno misel njegovega kitajskega kolega, da bo tretja svetovna vojna za vesolje, vodo in internet.
Dobranič je opozoril na presenetljivo stabilnost ukrajinskega interneta, predvsem zato, ker gre eden glavnih vodov prek Poljske in ne prek Rusije. Internet ima svojo fizično pojavnost, tudi v obliki kablov in omrežij. Za digitalno avtonomnost je potrebnega veliko infrastrukturnega dela, kot denimo skrb za serverje, hlajenje, algoritme, …
Arian Debeljak, vodja oddelka za digitalizacijo na Mestni občini Ljubljana je med drugim povedal, da je v Ljubljani večina uporabnikov prosto dostopnega interneta WiFree Ljubljana turistov. Prizadevajo si, da bi ta prosti dostop podaljšali z ene na tri ure.
Neenakost v dostopu je mogoče pripisati tudi temu, da so vlade tehnologijo prepustile trgu, ker so ‘v prostem trgu in tekmovanju videle pot za izboljšanje internetnih povezav, namesto da bi v teh povezavah prepoznale javno dobro’. Moderator Otto Gerdina iz zavoda OPRO je pogovor sklenil z mislijo, ki so jo v takšni ali drugačni obliki večkrat omenili vsi sodelujoči, da informacijsko-komunikacijski tehnologiji ne gre obravnavati zgolj kot blago, ki je naprodaj po tržni ceni, temveč javno dobro, življenjsko potrebščino, ki mora biti na voljo, zadostna in cenovno dostopna vsem. Ali z drugimi besedami, informacijska tehnologija bi morala biti univerzalna temeljna storitev.
