V zbirki Opuščeni program je pri zavodu OPRO izšla knjiga Kako biti antikapitalist v 21. stoletju znamenitega ameriškega sociologa Erika Olina Wrighta. Pogovor o knjigi je potekal 6. novembra v sklopu slovenskega sociološkega srečanja Družbene neenakosti in politika.

Zanimiva je zgodba o nastanku knjige, je začela dr. Tanja Rener, ki odraža odnos avtorja do sociologije in njene transformativne moči. Erik Olin Wright je že leta 2010 izdal obsežno akademsko delo na skoraj 400 straneh z naslovom Zamišljanje realnih utopij. Wright je knjigo promoviral po vsem svetu, še posebej navdušeno v perifernih državah in deželah ter tudi aktivistkam in aktivistom. Torej je ni predstavljal zgolj univerzam, kot je za take vrste knjig v navadi. Ker je ugotovil, da s knjigo ne posreduje pravega sporočila izbranim občinstvom, je prišel do ideje, da Zamišljanje realnih utopij preobrazi v novo, bolj uporabno knjigo iz dveh delov. Prvi bi bil namenjen živemu aktivizmu, kot se je izrazila Tanja Rener, drugemu bi dodal akademsko razlago. Že hudo bolan je uspel uresničiti zgolj aktivistični del knjige, ki je izšla pod imenom Kako biti antikapitalist v 21. stoletju. Preden bi lahko spisal drugi del, je Erik Olin Wright umrl. Avtor je po besedah moderatorja s tem izkazal neverjetno voljo in prepričanje, da si do konca ne bi smeli prenehati prizadevati za spremembe na bolje.
Dr. Darij Zadnikar je na kratko orisal zgodovinski razvoj kapitalizma kot ideologije in termina ter predstavil, kako se vanj umeščajo nove oblike odpora, ki so se začele pojavljati v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Kot pravi, se je takrat zastavilo vprašanje, kako razumeti te nove oblike odpora, kajti vsak odpor pomeni tudi rojevanje novih utopij ali eutopij, novih emancipatornih praks in novega sveta, ampak za to rabiš tudi nov besednjak. Na drugi strani se torej pojavi vprašanje, kako dopolniti oziroma preseči bogato zgodovino idej od marksizma, anarhizma in drugih antikapitalističnih idej in kako jih sporočati različnim občinstvom. Po njegovem mnenju knjiga Kako biti antikapitalist v 21. stoletju občinstvu razumljivo predstavja nove ideje.
Klemen Ploštajner je izpostavil, da se obe omenjeni deli Erika Olina Wrighta za razliko od prejšnjih, oddaljita od analize razreda, moči in bojev, ki jih je prej avtor nenehno poudarjal. V knjigi Kako bit antikapitalist v 21. stoletju preide k razmišljanju o alternativah, o njihovem udejanjanju in postopnem razraščanju utopičnih ali demokratičnih, socialističnih institucij v dominanti ekonomski sistem. Opozoril je, kot nekateri drugi kritiki tega dela: »Če bomo zanemarili moč in boje, bodo realne utopije postopno potisnjene v eskapizem, se pravi, da bodo obstajale na obrobju in bodo življenjsko-stilske izbire. Morale bi se koncipirati hkrati, ne samo kot realne utopije, ampak kot oblike mobilizacije, gradnje družbene moči, ki se bo neposredno zoperstavljala silam na drugi strani.« Tanja Rener vidi to opustitev razrednega boja v tem, da se Erik Olin Wright s to knjigo osredotoči na glave, na moralo, na vrednote ljudi, na ideologijo samo in se tako loči od klasičnega marksizma. Ne ukvarja se več s produkcijo stvari, ampak s produkcijo ljudi, morale, ideologije, zato skozi vso knjigo apelira na vrednote, kot so enakost, svoboda, solidarnost. Nasloni se na prigodo, ki jo avtor opiše v knjigi: »Ko opazuje star plakat, na katerem gre za vprašanje razrednega boja in vrednot. In nam pripoveduje, da smo si razdelitev družbe v smislu razrednega boja, večinoma predstavljali tako, da so eni so na eni strani, in mi smo na drugi. Potem se vpraša, kaj je z ljudmi, ki sedijo na ograji, ki so ‘objektivno’ tukaj, a so subjektivno ideološko, moralno, etično nekje drugje.« Tanja Rener pravi, da Erik Olin Wright prav v teh ljudeh išče občinstvo in zavezništvo te knjige.
Kar dela knjigo Kako biti antikapitalist v 21. stoletju aktualno v današnjem času, ko imamo danes pred sabo situacijo, kjer je na eni strani postavljen močan konservativni akter, ki razdira vrednote socialne demokracije, in nujno potrebujemo na drugi strani akterja ali akterje, ki se bodo borili za načela socialne države in vladavine prava. Vendar, pravi Klemen Ploštajner, pri nas nimamo progresivnih sil, ki bi se na podoben način kolektivno organizirale. Imamo veliko akterjev, ki delujejo, ampak ne na takem nivoju kot konservativni akterji. Darij Zadnikar je opozoril, da je oblikovanje kolektivnega akterja v hiper-razvitem kapitalističnem svetu silno težko, saj moč kapitalizma izhaja ravno iz individualizacije in medsebojne konkurence. Po drugi strani je v tej družbi individualiziranih posameznikov vseprisoten družbeni nadzor s strani represivnih aparatov države, ki otežuje možnosti srečevanja med ljudmi. Klemen Ploštajner meni nasprotno, da vprašanje kolektivnega akterja v osnovi ni, ali smo zmožni in ali obstajajo realni pogoji, ampak je vprašanje organizacije, se pravi, ali obstajajo akterji, ki se organizirajo, ali obstajajo akterji, ki delujejo ne glede na objektivne okoliščine. Erik Olin Wrigh v knjigi zelo jasno pojasnjuje, da vprašanje kritike kapitalizma ni moralno vprašanje, pač pa vprašanje delovanja. »Kar dela knjigo zanimivo za naš kontekst, predvsem pri gradnji institucij, ki niso posledice ad hoc dela, ampak sistematične gradnje institucij, ki postopoma odpirajo zmožnosti delovanja in organiziranja čez nekaj časa,« še dodaja Klemen Ploštajner.
Darij Zadnikar meni, da ne smemo pozabiti na globalne probleme, s katerimi se poleg lokalnih v današnji družbi spopadamo. Prepričan je, da tudi globalne probleme lahko rešujemo le s silnim angažmajem na posameznih, lokalnih področjih, ki pa morajo najti način povezovanja, ki bi mobilizirali ljudi globalno v prizadevanjih za pozitivne spremembe. Klemen Ploštajner prav tako verjame, da je kolektivna organizacija na lokalnem nivoju predpogoj za globalno povezovanje in da med njima obstaja soodvisnost. Po besedah Tanje Rener Erik Olin Wright skozi vso knjigo poudarja, da lahko v majhnih lokalnih preobrazbah, ki jih vodi država, če si jih skušamo dan za dnem po malo prisvajati, dosežemo, da postanejo bolj naše, v funkciji ljudi, ki v njih živijo.
Darij Zadnikar je za konec dopolnil Ploštajnerjevo razlago, da naše inciative dandanes državo vidijo kot odrešenika, ki nas bo na koncu vse rešil, da iniciative ne bi smele črpati sredstva zgolj od države, ampak bi si morala organizirati financiranje na način, ki je samoupraven. Pravi, da tudi Wright spodbuja horizontalno solidarnostno povezovanje med akterji. Pri nas se je dogajalo predvsem na začetku tega stoletja, da so se po vsebini različni akterji začeli povezovati solidarnostno, ker so bili vsi šibki, in so si zato med sabo pomagali, kar potrebujemo tudi danes.