Dvojno breme starih zapornikov


V četrtek, 12. decembra 2019, so na okrogli mizi o staranju zaporniške populacije sodelovali Suzana Wolf, dr. Dragan Petrovec, dr. Vito Flaker. Pogovor je moderiral Otto Gerdina. Slike je posnel Brin Gerdina.

Na sliki (z desne proti levi) Suzana Wolf, dr. Dragan Petrovec, dr. Vito Flaker in Otto Gerdina.

Tako kot so stari v dobiček in potrošništvo usmerjeni družbi marginalizirani, so tudi stari zaporniki v vseh teh predvsem besednih prizadevanjih za koristi starih marginalizirani. Ne obstajajo, si ne zaslužijo pozornosti, toliko je drugih težav, ki jih je treba prej rešiti, in tako dalje. Ne sprejmemo. So stari, imajo težave, in zanje veljajo določila o človekovih pravicah in o nediskriminaciji. Med drugim so jih Združeni narodi že leta 2009 opredelili kot ranljivo skupino je v uvodnem nagovoru poudaril Otto Gerdina.

V vsaki ustanovi si segregiran, oropan drugih ljudi. Če so zapori prepolni, jih je treba sprazniti in ne graditi novih. Zasedenost zaporov bi denimo zmanjšala že dekriminalizacija drog. (dr. Vito Flaker, Fakulteta za socialno delo)

Nobenega dvoma ni, podatki kažejo, da se število starih zapornikov nezadržno in močno veča, tako tistih, ki na stara leta začnejo služiti zaporno kazen kot tistih, ki se v zaporu postarajo. In dejstvo je, da te nove številke še ne vznemirjajo dovolj zaporniške politike, kar je le daljni odmev nezanimanja za stare v celotni skupnosti, čeprav ima nova demografska podoba sveta zlasti v predvolilnih časih izjemen pomen, da se predvsem na področju financiranja problematika razblini.

Po letu 1991 se je razcvetel jezik sovraštva. Leta 1994 smo dobili zakon, v katerem je bila najdaljša zaporna kazen 20 let. Potem smo v petih letih podvojili število zapornikov, kar verjetno ni uspelo nobeni državi na svetu. Sicer je delež zapornikov v primerjavi s svetom v Sloveniji izjemno majhen, je pa ogromen v primerjavi s tistim, kakršnega smo nekdaj imeli. (dr. Dragan Petrovec, Inštitut za kriminologijo)

Prav gotovo imajo vsaj nekateri stari zaporniki posebne potrebe in pravice, ki zahtevajo posebno obravnavo, pa podatkov o denimo zdravstvenem stanju starih zapornikov sistematično ne zbirajo niti na Upravi za izvajanje kazenskih sankcij niti na Zavodu za zdravstveno zavarovanje niti na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Zato v slovenski znanstveni literaturi ne najdemo raziskav o njih, malo jih je tudi v evropski, kjer pa se vendarle začenjajo kopičiti. Evropska medicinska znanost opozarja, da je medicinska oskrba zaporske populacije drugorazredna v primerjavi s tisto v skupnosti, k čemur se bomo vrnili kasneje.

Zapori so bili zgrajeni in urejeni za mlade zapornike, ki so še vedno v večini, nikakor pa ne za stare s telesnimi ali psihičnimi oviranostmi in sploh ne za tiste s kroničnimi boleznimi, ki potrebujejo dnevno nego, ali za denimo dementne.

Kazen zaradi kroničnih bolezni lahko postane nesmiselna in jo direktor lahko prekine. Potem se pojavijo težave, če izpuščeni stari zapornik nima socialne mreže. Mi ga skušamo spraviti v DSO, tam pa zapornike zavračajo, so stigmatizirani. DSO zavračajo bivše kaznjence predvsem zaradi strahov otrok stanovalcev. (Suzana Wolf, URSIKS)

Pogovor se je zapletel pri vprašanju, kdo je stari zapornik. Slišali smo, da ne obstaja nekaj, kar bi imenovali tipični stari zapornik s povsem predvidljivimi potrebami. Upoštevati moramo različno zdravstveno stanje, kriminalno preteklost, neformalno socialno podporo po prestani kazni, potem se razlikujejo po dolžini kazni, po povratništvu. Morda jim je še najbolj skupno, da večina po izpustitvi skorajda ni deležna nobene družinske podpore.

Običajno za stare določimo tiste, ki so presegli prag za upokojitev, to je 65 let. Vendar vsa raziskovalna literatura omenja pospešeno staranje v zaporu, tako da po številnih navedbah zaporniki denimo pri petdesetih kažejo telesno in psihično opešanost, kakršna je v družbi značilna za šestdeseta leta. Postarajo se torej najmanj deset let prej. Pri čemer so razlike med zaporniki in tistimi v skupnosti očitne zlasti glede psihičnega zdravja in je prevalenca višja pri osebnostnih motnjah, psihozah in depresiji. In tu je še podatek, da mlajši zaporniki gledajo  že tiste po štiridesetem letu kot stare in jih tako obravnavajo. Zaradi česar se tudi sami zaporniki v tem starostnem obdobju marsikdaj počutijo kot stare.

Najpogostejše zdravstvene težave starih zapornikov so, kot ugotavljajo raziskave po svetu, psihiatrične težave, katerih delež je po nekaterih ocenah skoraj polovičen, kardiovaskularne težave in mišično-skeletne bolezni.