V sredo, 1. decembra ob 18:00, je zavod OPRO na spletu organiziral okroglo mizo Dolgotrajna oskrba kot univerzalna temeljna storitev, na kateri so sodelovale Biserka Marolt Meden (Srebrna nit), dr. Majda Hrženjak (Mirovni inštitut) in Nataša Gadnik (Društvo Po-Moč).
Okrogla miza se je začela z ugotovitvijo, da je iz predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi več kot očitno, da politiko dolgotrajne oskrbe poganja neoliberalna ideologija, zlasti v delu, kjer se pričakuje, da bo razmere izboljšal trg, v našem primeru zasebniki in koncesionarji. Moderator Otto Gerdina iz zavoda OPRO je opozoril, da močan poudarek v smeri zasebnega pomeni večji vpliv trga pri socialni negi, kar je lahko nedvomno le na škodo najranljivejših skupin. Biserka Marolt Meden je prav tako poudarila, da je storitve dolgotrajne oskrbe treba izvajati večinsko v javni mreži. Nataša Gadnik pa je problematizirala, da predlog zakona o dolgotrajni oskrbi predvideva, da moraš biti za upravičenost do dolgotrajne oskrbe 24 mesecev zavarovanec, in se vprašala, kaj bo s tistimi, ki tega kriterija ne bodo izpolnili. Kako bodo oni pridobili pravice do dolgotrajne oskrbe?
Govorke so se strinjale, da zapletenost jezika predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je jasna in jedrnata predvsem v delu, ki govori o koncesijah in tako imenovani nadstandardni ponudbi socialnega varstva, tako starim kot negovalcem in strokovnjakom, povzroča nemalo zadreg.
Nesprejemljivo je, da se sprejem ključnega sistemskega vira financiranja dolgotrajne oskrbe premika v prihodnost. Dr. Majda Hrženjak se je strinjala s pobudami, da bi lahko poleg financiranja dolgotrajne oskrbe iz prihodkov pridobljenih z obremenitvijo plač razmišljali tudi o prihodkih iz premoženja, saj smo v Sloveniji po obremenitvi plač na vrhu EU, po obremenitvi premoženja pa na njenem repu (šesti najnižji).
Na pogovoru je bilo slišati še, da časovno omejena javna (ne)razprava ni omogočila, da bi na izkušnjah stroke in znanstvenega pristopa prišli do spremembe v razvoju socialne politike, ki bi sedanjim in bodočim starim pomagala pri doseganju družbene kohezije, solidarnosti in s tem zmanjševanju skrbi in bremen vsem. Predvsem pa so govorke označile dejstvo, da v predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi nikjer ni niti omenjena vloga starih pri sprejemanju odločitev o njih in njihovih pravicah, kot izjemno problematično. Dr. Majda Hrženjak je še med drugim poudarila, da ima Slovenija že primer javnega, formalnega, kvalitetnega, enotnega, vsem dostopnega in visoko subvencioniranega sistema oskrbe otrok, ki bi lahko bil primer dobre prakse tudi za ureditev sistema dolgotrajne oskrbe.
Govorke so bile enotne glede sumljive odsotnosti paliativne oskrbe znotraj zakona o dolgotrajni oskrbi, oziroma, da bi morali nujno bolje sistemsko urediti tudi to področje. Kot je opozorila Nataša Gadnik, umiranje ni samo to, da prenehaš dihati. V tem času se moraš z marsičem soočiti. Žal je na področju paliative v Sloveniji že 11 let mrtvilo.
»Zakon o dolgotrajni oskrbi je na ministrstvu za zdravje pripravila ozka skupina tehnokratov, ki je psihosocialne potrebe svojcev in umirajočih postavila na stranski tir. Veliko je poudarka na aktivnem staranju, ki je neoliberalen in ekonomsko motiviran koncept. Umiranje pa ostaja popolnoma tabuizirano.« Dr. Majda Hrženjak
Moderator Otto Gerdina je proti koncu še dodal, da bi se morali enako skrbno posvečati prihodu na svet in otroštvu kot starosti in odhodu s tega sveta, zlasti ko tako veliko govorimo o staranju populacije in ko postaja očitno, da bi morali stare zavarovati pred sovražnim družbenim okoljem, ki ga ustvarja neoliberalizem.
Posnetek celotnega pogovora si lahko pogledate na: https://www.facebook.com/zavodopro/videos/2080790222061758/?locale2=sl_SI
