V četrtek, 14. marca 2019, smo v polni bralnici Centra kulture Španski borci z dr. Metko Mencin Čeplak, mag. Simonom Strgarjem in dr. Romanom Kuharjem razpravljali o identitetni izključenosti starih.
Ob najmanjšem sumu, da ne bomo več dolgo neodvisni, nas označijo za krhkega in odvisnega. Postanemo prejemniki storitev, oskrbovalci pa v nas vidijo le diagnozo in tveganje. Edinstvenost človeka je z oznako starec dokončno odpisana.
Kot smo ugotavljali na prejšnjem pogovoru, stari pogosto trpijo zaradi ponižujočih podob in negativnih stereotipov, torej podob, ki ne odsevajo njihovih vsakdanjih realnosti in prizadevanj.
Najmanj od industrijske revolucije naprej se je starost vse bolj povezovalo z oslabelostjo, šibkostjo in zastarelostjo. Mladost je postala ideal, medtem ko se je vrednost akumuliranih izkušenj, sama v sebi in kot označevalec družbenega statusa, zmanjšala.
Bolj mile poglede na stare, ki jih zasledimo danes, lahko razumemo kot zadnjo fazo v dolgoročnem premiku od hierarhičnih družbenih odnosov, v katerem ljudje zahtevajo spoštovanje in obravnavo na temeljih njihove posebne identitete in potenciala. Kot ugotavljata Featherstone in Wernick so do premika privedle predvsem politike različnosti, ki so se razvijale od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej s posebnim poudarkom, da je treba kulturne vrednote različnih manjšin negovati in ohranjati.
V drugi polovici dvajsetega stoletja so gerontološki pisci sproducirali bolj točne in pozitivne podobe starosti, ki govorijo o vitalnosti, kreativnosti, opolnomočenju in iznajdljivosti. Starost je bila rekonstruirana kot tržni življenjski stil, ki povezuje poblagovljene vrednote mladosti s tehnikami, ki skrbjo za telo na način, ki podaljšuje življenjsko obdobje srednjih let, opozarja Katz. Stari, ki z raznimi strategijami prikrivajo stigmo let z ohranjanjem mladostniške lepote, vitalnosti in energije, so navadno subjekt hvale. Tisti, ki pri tem niso uspeli, se še vedno soočajo s prihodnostjo, v kateri jim bo dodeljen negativen status odvisne in krhke starosti.
Ta ambivalentnost pomeni, da se družbena vrednost starosti, pozitivna in negativna, razgradi v hitri ekonomiji podob, kjer prevladujejo vadba, dieta, kozmetični management in prostočasne aktivnosti. Nov pomen starosti ne prinaša rešitve za pozno starost: njegovo sporočilo je v bistvu usmerjeno v zanikanje, smehljanje in nadaljevanje potrošnje. Vsi, ki nočejo ali ne morejo slediti imaginariju mladostniškega obdobja z aktivnimi in potrošniškimi življenjskimi stili, so v nevarnosti, da postanejo zgolj brezoblični prejemniki storitev. Govorimo o poslednji družbeni in sistemski izključenosti, kateri se marsikdo upira le tako, da se trudi ohranjati podobo srednjih let in v tej v naprej zgubljeni vojni postaja le karikatura prejšnjega sebe.
Ob tej ugotovitvi je Metka Mencin Čeplak poudarila, da je odgovor na vprašanje ‘Kdo sem?’ odvisen predvsem od tega, v katero pozicijo smo prisiljeni. Zato se star človek počuti lahko le še starega. Okamenjen je v času brez preteklosti in prihodnosti. Nenadoma je vse manj tisti, ki ve, ki zna, ki zmore. Ta prestop v življenjskem poteku je težji kot vsi prejšnji.
Na izziv, kako te najstarejše stare, najbolj ranljive, odvisne od pomoči opolnomočiti, da jih bo okolje sprejemalo kot polnopravne in dostojanstvene člane družbe, je Simon Strgar odgovoril, da se je mogoče izogniti redukciji identitete, če nekdanji zgolj zdravstveni model v instituciji nadomešča socialni. Pri njih uvajajo sodobnejše pristope, v katerem stanovalci doma polnopravno odločajo o preživljanju svojega dneva. Zaveda se, da ponekod oskrbovalci v sobe stanovalcev še vedno vstopajo brez trkanja, a se zadeve hitro spreminjajo, tudi sedanji standard z dvoposteljno sobo in souporabo kopalnice je po njegovem preživet. Zavzema se za enoposteljno sobo kot standard.
Roman Kuhar je pri tem opozoril, da je starost istospolno usmerjenih neopazna, slabo raziskana tema. Pripovedoval je o pesniku, ki je na javnih literarnih večerih vse svoje pesmi spremenil tako, da je vse svoje naslavljanje moških spremenil, prevedel v naslavljanje žensk. Dogaja se, da istospolno usmerjeni po razkritju v mladih letih zaide v težave, ko pride v delovno okolje, kjer potiska svojo spolno identiteto v ozadje. In podobno se je omenjenemu pesniku dogajalo, ko se je odločal za preselitev v dom za stare.
Pri razpravi o izključenosti v pozni starosti je Metka Mencin Čeplak govorila o identitetnih politikah, ki so emancipacijske. In jasno opozorila, da stari postajajo tekmeci denimo prekarcem, da se je družba razdelila na tekmece za javne dobrine, v tej tekmi pa so stari najšibkejši. Kar je vodeno, cilj je, da bi bili vsi sprti med seboj in s tem laže vladani in vodljivi. Kjer je prijetno odjeknila novica, da stanovalci in zaposleni doma v Šiški pripravljajo protest pred vlado, kjer bodo zahtevali sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. Pobuda je po njegovih besedah prišla od stanovalcev, saj je, kot pravi, vedno več starih družbeno aktivnih.
Ko je Roman Kuhar razlagal, da vsaka identitetna politika nekoga izključi in da različnih okoliščin ne moremo preprosto seštevati, je Metka Mencin Čeplak dodala, da moramo ljudi obravnavati zgolj v smislu enake vrednosti in ne po kategoriji, v katero jih okolje uvršča. Roman Kuhar trdi, da je rešitev v ukvarjanju s problemom inne zgolj z identiteto. Da bi morali iti za denimo zakon o dolgotrajni oskrbi pred vlado protestirati vsi. Da si toliko enak, kot so enaki vsi drugi. Simon Strgar pa je dodal, da država računa na apatijo starih in vseh drugih.
Pogovor je povezoval Otto Gerdina.
Koproducent cikla pogovorov o socialni izključenosti starih je EN-KNAP. Cikel poteka pod častnim pokroviteljstvom Zagovornika načela enakosti. Dogodek je finančno podprla Mestna občina Ljubljana. Medjiski sponzor je revija Dita.
